Čeprav je pri 24 letih pristal na vozičku, je Anej vselej nasmejan. Kaj bi izbral, če bi se mu lahko izpolnila ena želja?

Aneju Dopliharju, Primorcu iz Vipavske doline, se je pri 24 letih življenje spremenilo v trenutku, ko je hudo padel z motorjem. Bil je namreč dejaven in obetaven motokrosist. Preiskave so pokazale, da so poškodbe hrbtenice tako hude, da je postal invalid. Hrom je od trebuha navzdol. A to mu ne jemlje volje in ambicij, predvsem pa ne nasmeha. Pravi, da živi še bolj polno, "le" zamenjal je šport. Zdaj je parakolesar in že čez nekaj dni bo prvič nastopil na paraolimpijskih igrah.

Anej, je bilo težko preklopiti z dveh na tri kolesa, z motorja na kolo za invalide?
Zgodila se je nesreča, padel sem z motorjem, postal invalid. Želel sem si zapolniti čas, ki mi je po rehabilitaciji ostajal. Začel sem iskati šport, ki bi bil čim bolj podoben motokrosu. Zato sem izbral kolesarjenje, gre za garaški šport, ki zahteva veliko treninga, ima dolge spuste, visoke hitrosti – adrenalinski šport je.

Tudi zaradi športa ostajate tako pozitivni ali ste takšni po naravi?
Mislim, da že po naravi. Vselej sem nasmejan, razmišljam pozitivno, za vsako, tudi najslabšo stvar vedno pravim, da se zgodi z razlogom. Uživam življenje.

Kaj lepega ste našli v nesreči in vseh posledicah, ki jih je prinesla?
V nesreči bi jo lahko odnesel bistveno slabše. Jaz sem samostojen, vsakodnevna opravila delam sam, živim enako kot prej, pravzaprav imam še več časa. Ne le zaradi sebe, ampak tudi družine, prijateljev, okolice želim ostati enak kot pred poškodbo – pozitiven. To je moje vodilo; biti dober do drugih.

Živite kakovostneje zato, ker ste se po nesreči nekoliko bolj ustavili, prej pa ste bili bolj pod stresom?
Tudi prej sem cenil življenje. Ampak ko se ti zgodi nekaj takšnega, se šele zaveš, kaj si imel prej. O tem sem razmišljal po nesreči, zdaj ne več. Začneš se zavedati, kako pomembno je zdravje.

Kako ste padli na tisti dirki leta 2017?
Padec je bil podoben kot vsak drug pri motokrosu. Motor me je vrgel čez krmilo. Najprej sem pristal jaz, motor, ki ima prek 110 kilogramov, pa je padel točno na mojo hrbtenico. Ščitnik, debela plastika na mojem hrbtu, ni bil dovolj. Takoj sem postal hrom od trebuha navzdol.

Kako delujeta presnova in odvajanje?
Organov ne čutim, ampak v sklopu rehabilitacije na Soči te naučijo, kako odvajati blato in vodo, čeprav se sliši nenavadno. A se tega navadiš.

Kaj vas je v tednih in mesecih po nesreči gnalo stran od obupa?
V tej zgodbi nisem sam. Ob meni je bila ves čas družina, prijatelji. Dejal sem si, da se bom boril. Ne le zaradi sebe, ampak tudi drugih. Če nekdo vidi drugega ves čas poklapanega, je tudi njemu težje. Za vse je lažje, če je oseba, četudi mora uporabljati voziček, nasmejana in dejavna.

Zdravniki so mi dejali, da je treba čakati tri mesece, da oteklina izgine, potem naj bi bila znana realna poškodba – za vedno na vozičku ali kaj drugega. Napredka tudi po treh mesecih pri meni ni bilo. Napravil sem dodatne preiskave, ki so potrdile, da je hrbtenjača popolnoma prekinjena. Na vozičku sem vsak dan, hoditi ne morem, ampak to zame ne predstavlja nobene ovire.

To je vaše življenje, tako ste ga sprejeli in živeti ga želite čim bolj polno. Sem vas prav razumel?
Drži. Če bi se mi lahko izpolnila ena želja, ne bi izbral tega, da bi lahko hodil. Bolj si želim čutiti noge. Da bi lahko na primer vedel, ali sem se opraskal.

Ste torej voziček že čisto posvojili?
To je moj najboljši prijatelj. :) Brez njega ne gre.

Vam je nesreča prinesla tudi novo poslanstvo?
O tem nisem razmišljal ali se poglabljal v to. Moje življenje je enako, zamenjal sem le šport in voziček imam vselej pod sabo.

Kmalu vas čakajo vaše prve paraolimpijske igre, ki se začnejo 24. avgusta. Nastopili boste v cestni dirki in kronometru. Česa si želite?
Osnovni cilj je izboljšanje rezultata s Portugalske (junija na svetovnem prvenstvu je bil v vožnji na čas 17., na cestni dirki pa 15., op. a.). Imam dober občutek, kakovostno treniram. S trenerjem Luko Kovicem sva naredila korak naprej tudi v zvezi s prehrano. Korak za korakom se bo, upam, ta trud obrestoval tudi v Tokiu.

Trenutno je šport v ospredju vašega življenja. Si v prihodnje želite tudi družino?
Gotovo. Treba je pustiti času čas. Lepo je, da imaš nekoga vedno ob sebi. Verjamem, da se bodo stvari v življenju zložile tako, kot je treba. Imam pa dva brata – enega dvojčka in starejšega brata. Zelo radi se družimo. Starejši je kolesar, dvojček pa nogometaš. Podpiramo drug drugega.