Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Damijan Grlec je v začetni fazi salezijanske formacije, želi si postati salezijanski duhovnik. Končal je študij zgodovine, vendar je po študiju ugotovil, da njegov načrt ni tak, kot je Božji načrt zanj.
Na svoji poti do odkritja Boga je velikokrat padel, šel čez mnogo ovir – od dvomov do sodelovanja v sektah, preganjanja Cerkve.
Danes odkriva Boga, rad se druži z mladimi, sodeluje pri oratorijih, vidi se v delu s “problematično” mladino, želi pomagati predvsem tistim, ki so mu podobni.
V mladostnih letih ste se oddaljili od Cerkve. Kakšno je bilo vaše takratno mnenje o verujočih in Katoliški cerkvi?
V najstniških letih sem postajal do Cerkve čedalje bolj kritičen, ker sem vse gledal skozi prizmo inteligence in so se mi določene stvari zdele zelo nelogične. Ta čas sem bil tudi močno prepričan o obstoju drugih inteligentnih bitij v vesolju in zame je Bog postajal vedno bolj neko napredno vesoljsko bitje.
Od te ideje do odpada od Cerkve pa je bila pot že določena. Najprej sem bil skeptičen do določenih zapisov v Stari zavezi. Še danes mi ostaja živo v spominu esej v prvem letniku gimnazije, kjer smo brali svetopisemske zgodbe.
V eseju sem zagovarjal tezo, da Jone ni požrla riba, temveč je bil v podmornici. Profesor tega ni razumel in sem namesto dobre ocene dobil -2. Pozneje sem se našel v krogih sekt, ki so na mesto Boga postavile znanost.
Verujoči so se mi zdeli čudni, nisem mogel razumeti, kako lahko še naprej sledijo nekim pravljicam, ko je vse jasno. Ob začetku študija sem povsem pretrgal povezave s Cerkvijo. Nisem več hodil k maši, z zapisi sem napadal osnove katoliške vere, svetnike, zakramente, na koncu tudi duhovnike in celo škofa Štumpfa.
Bil sem zelo goreč preganjalec Cerkve, povezan z vsemi najvidnejšimi nasprotniki Cerkve na Slovenskem, za mnoge od njih sem tiste čase pisal zgodovinske in druge prispevke ter jim tako pomagal v boju proti Cerkvi. O teh stvareh bi lahko napisal celo knjižico.
Katere stvari so vas v Cerkvi najbolj motile v tistem času? Morda tudi v Cerkvi na Slovenskem?
V Cerkvi na Slovenskem me ni kaj posebej motilo, bolj na ravni vesoljne Cerkve, čeprav sem se obregnil tudi ob kako stvar v slovenski Cerkvi. Eden od poligonov je bila tudi razvpita medijska gonja proti kardinalu Rodetu. Nasedel sem ljudem, ki so te žejnega peljali čez vodo.
Blizu so mi bile ideje o nekem bajnem bogastvu Vatikana, pa o liku samega papeža, o Cerkvi (takrat sem Cerkev razumel kot hierarhijo) itd. Z eno besedo, nasedel sem tipični demagogiji liberalnih in “razsvetljenih” posameznikov ali organizacij.
Moj vsakdanji kruh je bilo bojevanje proti katoliški veri, od zapisov, mailov, internetnih forumov, do aktivizma v živo. Takrat sem sanjal le o tem, da ljudi prepričam, da je Cerkev in z njo katoliška vera zabloda.
Kako je potem prišlo do spremembe mišljenja, s čim je bila ta sprememba povezana?
Bolj ko sem preganjal in napadal Cerkev, bolj žilava je bila. Edina stvar, ki je nisem nikoli povsem zavrgel, je bil Bog. Tudi ko sem bil v sektah in strupeno napadal Cerkev, sem imel še vseeno neko podobo Boga, čeprav zelo zgrešeno.
Tudi v sektah sem šel do neke meje, naprej pa ne, saj sem hotel imeti dokaz, da so stvari dejansko od Boga. In seveda niso bile, zato sem se z njimi razšel. Šele pozneje sem ugotovil, da so bile nekatere od njih polne prostozidarskih idej.
Prvi prelom se je zgodil, ko smo imeli nekega večera vročo debato o Devici Mariji, takrat mi je v roke prišlo že tudi nekaj čtiva o Medžugorju in sem se razšel s sekto. Naslednji korak je bil boj za pokojnega duhovnika Vörösa, kjer sem se postavil v vlogo branitelja duhovnika in javno napadel duhovščino in soboškega škofa.
Takrat so me začeli oblegati mediji in mnogo ljudi, ki so načrtno preganjali Cerkev. Ker sem hotel storiti nekaj dobrega, pa se je sprevrglo v slabo, sem dojel, da če tako nadaljujem, končam v večnem pogubljenju. To je bil glavni sprožilec, da sem se vrnil nazaj v Cerkev. Pot vsekakor ni bila lahka.
Pravite, da je bilo na vaši poti do duhovniškega poklica veliko padcev, preizkušenj. Bi lahko o tem povedali kaj več?
Kot otrok sem bil zelo pobožen, spomnim se večerov, ko sem molil pred spanjem tudi po dve uri. Z Bogom sem ob koncu osnovne šole sklenil dve mini pogodbi, ki sem se ju držal. Prosil sem ga, naj mi ohrani čistost, druga stvar pa je bila, da naj mi pomaga do želene izobrazbe. Bog se je tega držal.
Na področju čistosti sem imel leta in leta bojev s pornografijo, a z ženskami nisem imel nikoli ničesar. Cena je bila zelo huda. V drugi stvari pa se je Bog držal dogovora in mi pomagal do mojega egoističnega cilja, a je zahteval tudi svoj delež. V zameno, da mi pomaga do želene izobrazbe (cilj je bil profesor zgodovine na univerzi), sem mu obljubil, da bom storil, karkoli bo želel od mene.
In kmalu po koncu študija je bil jasen, kaj hoče, da se mu posvetim in postanem duhovnik. Te misli sem premleval in se bojeval z njimi vrsto let. Poleg sekt imam za sabo še sedem let aktivnega udejstvovanja v new age praksah in gibanjih.
Bog vse obrne v dobro in takratne izkušnje mi danes izjemno pomagajo pri delu z mladostniki in mladimi odraslimi. Ker sem moral začeti z ničle ob vrnitvi v Cerkev, sem seveda zapadel v mnoge herezije, verjel lažnim prerokom itd.
Kdaj ste v sebi prvič začutili oziroma slišali Božji klic? Je šlo za trenutek ali bolj za neko obdobje?
Prvič sem Božji klic zaslišal v zadnjih letih osnovne šole, pritegnil me je zgled pokojnega domačega župnika in sem si rekel, tak pa želim biti tudi jaz nekoč. Bilo je kratko obdobje, ko sem samo razmišljal o tem, kako bom nekoč duhovnik.
Pomembno vlogo je takrat igral tudi blaženi Slomšek (1999, leto njegove beatifikacije), saj je bilo šmarnično branje o njem in njegova zgodba me je še dodatno nagovorila v smer duhovništva.
V kakšnem obdobju življenja ste bili v tistem času?
Bil sem najstnik, vendar zelo netipičen. Nekdanji sošolci so se mi večkrat čudili, zakaj ne naredim tega ali onega. Bil sem tudi zelo sramežljiv in sem imel zelo svojstvene predstave o nekaterih stvareh. Leta so bila potrebna, da sem s te pobožne katoliške drže prešel na popoln odklop.
Kaj je botrovalo temu, da ste se odločili ravno za salezijance?
Po mojem spreobrnjenju sem mnogo bral, zgodbe svetnikov so mi bile najlepše čtivo. Tako sem imel že službo, svoj avto, manjkala je le družica, ki pa je ni in ni bilo. Ko gledam nazaj, vem, da sem bil povsem nezrel za tak odnos in sem tako v kakih trdovratnih poskusih naredil sebi in komu drugemu kar precej škode.
Vedel sem, kaj želi Bog, in proti temu sem se tudi zaradi želje ustreči drugim zelo bojeval. Delal sem v tovarni v Avstriji, delo sem začenjal zjutraj ob 5. uri. Neko noč sem bral dnevnik blažene italijanske mistikinje Edvige Carboni in v njem je veliko opisovala mistična doživetja z donom Boskom.
V mojem srcu je nekaj reklo don Bosko. Temu glasu sem povsem verjel, čeprav so ljudje okrog mene menili, da sem nor, nerazumen itd. Molili smo devetdnevnico k Svetemu Duhu in prišla so prva znamenja in nato naslednja.
Tako sem bil trdno prepričan, da je to Božja izbira zame. Na prvem srečanju s salezijancem Petrom Pučnikom je bilo tudi vprašanje, kaj vem o salezijancih. “Nič,” sem mu dejal. In je rekel, da če je Božja volja, se vidimo jeseni. Tako se je tudi zgodilo.
Kakšna vlogo trenutno opravljate kot salezijanec? Kaj počnete?
Trenutno sem še v začetni fazi salezijanske formacije in me čakata še dve leti študija teologije v Torinu ter diakonski letnik. Če bo po Božji volji, bom leta 2024 posvečen v salezijanca duhovnika. Najlažje in z največjim veseljem delujem na področju mladih, ki imajo različne težave.
Vzgojna praksa v programu PUM-O (Projektno učenje za mlade odrasle) v Celju je bila zame pravi blagoslov. Bil sem z mladimi, ki imajo zelo hude življenjske preizkušnje, v delu z njimi sem užival. Veliko pomagam mladim, ki se zapletejo v sekte in new age prakse ali pa imajo za sabo odvisnosti.
Tudi delo z otroki na oratorijih mi je zelo všeč. Nekateri me vidijo v vlogi profesorja, zgodovinarja itd., v tem se sam ne vidim, razen za hobi. Vidim se v delu s “problematično” mladino, od njih največ prejmem in tudi nekaj dam.
Kateri svetopisemski citat ali odlomek vas v življenju pogosto spremlja, vodi ali pa vam je blizu?
Posebej izbranega citata nimam, več let me je vodil stavek: “Da, Oče.” Citat, ki me spremlja, je odvisen od moje osebne zrelosti, od navdiha, situacije, v kateri mi pomaga itd. Me pa spremlja citat dona Boska, ki me vedno spremlja in opogumlja: “Za Vas živim.”
