Aleteia
Pon, 26. oktobra |
Blažena Celina Borzecka
Duhovnost

"Kar zaboli me, ko slišim kritiko čez mladino, ki se po birmi odvrne od vere"

Marjeta Bec - objavljeno 19/09/20

Salezijanec Peter Pučnik o iskanju poti do src naših mladih

Peter Pučnik je salezijanec, družinski terapevt, voditelj duhovnih vaj, direktor Zavoda Marianum v Veržeju, avtor številnih slavilnih pesmi za otroke in mladino. Je tudi kitarist in harmonikar. Natakar, ki vam skuha kavico ali postreže pivo. Pravi, da je “šank” pri Štrku, kakor se imenuje bar v Marijanišču, zanj prav tako prostor evangelizacije kot oltar v hišni kapeli.

Zakaj negotovost glede prihodnosti, ko ne vemo, kaj se bo zgodilo, v nas sproža občutke nemoči in strahu? Zakaj želimo vedeti, kaj se nam bo zgodilo? Ljudje hodijo celo k jasnovidcem, da bi izvedeli, kaj jih čaka v prihodnosti. Od kod to izvira?
To je varnost. Vsaka stvar, ki je ne poznaš, je zate nevarna. Ker ne veš, ali se boš znal odzvati ali ne. Tipičen primer so ljudje, obsedeni z nadzorom – strah jih je. Čim bolj imajo vse pod kontrolo, bolj imajo občutek, da vse obvladujejo, da so pripravljeni.

Kako nam lahko pri tem pomaga vera?
Ena stvar je upanje, druga pa zaupanje. Optimizem, na primer, je prepričevanje samega sebe, da bo vse v redu. Če se ne zgodi tako, si razočaran. Vera pa je zaupanje – da izrazim Bogu, kar si želim, ter verjamem, da me Bog ne bo pustil na cedilu. Bog bo poskrbel, da se bo zgodilo to, kar je zame dobro, tudi če jaz ta trenutek tega še ne vidim. On bo peljal mojo pot tako, kot je zame dolgoročno koristno. Tukaj imamo kristjani upanje. Tudi če zgrešim, mi bo on zmeraj dal drugo možnost, da pridem nazaj k njemu.


NOVOMAŠNIKI 2020

Preberite še:
“Duhovnik mora biti človek, ki zna sodelovati in povezovati ljudi med seboj”

Mladostniki se srečujejo z različnimi strahovi, vendar jih ne zaupajo staršem. Kako se lahko starši približamo mladostnikom? Kako naj jim damo varnost?
Starši, še posebej mame, imate poseben mehanizem, ki se mu reče šesti čut. Starš, ki je v stiku s samim seboj, s svojim čutenjem, lahko komunicira z otrokom, začuti njegovo stisko in jo ubesedi. Mladi svoje stiske ne znajo ubesediti. Ne znajo opisati, kaj čutijo. Če starši zmorejo pomagati, da se mladi lahko izrazijo, strah pojenja. Odrasli smo poklicani k reguliranju njihovih čustev tako, da vstopimo v njihov svet. Dovoliti jim moramo, da čutijo, kar čutijo. Ne smemo reči: “Ne sme te biti strah.”

BLAŽ WEINDORFER | SPORTIDA

Ko starši gledamo otroka v stiski, nam je težko. Kako naj umirimo sebe, da bomo slišali otroka? Starejše generacije so še poslušale: Kaj pa jokaš, saj ti nič ne manjka …
Prvi korak tudi za nas odrasle je, da smo v stiku s seboj, da si upamo o tem spregovoriti. Ali veste, koliko pomeni zakoncu, če mu sozakonec prizna, da ga je nečesa strah. Če lahko izrazita svoje občutke. Ko se začutita v ranljivosti, dobita novo moč. Da si dovolita biti jezna, žalostna in si to povedati: imam slab dan, poskusi me razumeti. Če imam jaz do sebe tak odnos, ga imam potem lahko tudi otrok in do svojega mladostnika.

Ali lahko osvetliva še vlogo učiteljev, vzgojiteljev, katehetov?
Mladi ne potrebujejo predavanj. Potrebujejo, da jih začutiš, vstopiš v njihov svet, potem pa jim ti iz svojega sveta pripoveduješ v jeziku, ki je njim domač. Ko narediš ta korak; ko jim omogočiš, da so to, kar so, da jih začutiš, potem z lahkoto tudi srkajo snov, ki jo podajaš.

To je tudi temeljni problem naših katehez v Cerkvi, ko smo katezehe skrčili zgolj na racionalno raven. Da je verouk na ravni šolskih predmetov, kot zemljepis, zgodovina … Mladi imajo občutek, da so verni, ker imajo informacije o veri. Niso pa te teme poosebljene. Ker poosebiš lahko samo tisto snov, pri kateri učitelj vstopi v odnos z učenci. Aristotel je rekel: tega fanta ne morem učiti, ker ga ne morem vzljubiti.

Enako je pri katehezah. Vsaka kateheza ima toliko moči, kolikor je pripravljen teren. Če je njiva pripravljena – zorana in pognojena, bodo zrasla vsa semena, čeprav jih ne bo veliko. Enako je z vzgojo in izobraževanjem. Če mi ustvarjamo dobro razpoloženje, dober teren, ni treba veliko govoriti, pa bo več ostalo.

Ali bi lahko katehetom svetovali, naj imajo radi otroke, ki so jim zaupani?
Absolutno. Nekoč me je sobrat, ki je prevzel birmance, vprašal, kako naj dela z birmanci. Rekel sem mu: imej jih rad in pokaži jim, da jih imaš rad. To ne pomeni, da popuščaš. Sploh ne. Pokaži jim, da si tam zanje. Da so toliko pomembni, da si pripravljen vse drugo pustiti za ta čas, ko si z njimi, in jih poslušati.




Preberite še:
“Mladi pri birmi in po njej najbolj pogrešajo starše, njihovo pričevanje”

Kako pa gledate na ocenjevanje znanja pri verouku, na ocene in pisanje testov?
Ne se pohujšati s tem, kar bom povedal: nekoč sem birmance vprašal, ali znajo vsa vprašanja v pripravi na birmo. Gledali so me in rekli: ja, še kar. Pa sem jim rekel: zaradi nobenega od teh vprašanj in odgovorov, ki jih znate, ne boste v življenju bolj srečni in bolj Bogu všeč. Prav je, da znate vse. Vendar ni znanje tisto, kar te bo obogatilo, če ni zraven odnosa.

BLAŽ WEINDORFER | SPORTIDA

Zakaj se mladi danes odvračajo od vere? Kaj lahko naredi Cerkev, kaj starši?
Mene kar zaboli, ko slišim kritiko čez mladino, ki se po birmi odvrne od vere. Jaz se vedno vprašam, kaj to pove o meni kot duhovniku, o naši vzgoji. Če bo mlad človek imel v Cerkvi dobro izkušnjo (z verouka, duhovnih vaj, nekoga z avtoriteto) in se bo enkrat čutil sprejetega, bo, tudi če bo vmes odpadel od vere, prišel nazaj.

Mladim zato na duhovnih vajah vedno povem: če si nič drugega ne zapomnite od duhovnih vaj, si zapomnite samo to, da vas Jezus vedno čaka. Da vam nikoli ne bo obrnil hrbta, tudi če se boste izgubili. Toda kdo naj jim predstavi Jezusa na ta način? Če tega ne naredimo duhovniki, starši, kateheti, kdo bo? Če torej mi, ki delamo z mladimi, nimamo osebnega odnosa z Jezusom, če mi tega Jezusa ne poznamo, ga tudi mladim ne moremo dati.


MAN PRAYING CHURCH

Preberite še:
“Ne bom več hodil v cerkev!”

Kako pa bi se lahko približali oddaljenim kristjanom ali iskalcem?
V Cerkvi se včasih preveč trudimo, da bi naredili dober vtis, premalo pa za to, da bi bili pristni. Je pa res, da se tega, da imaš rad ljudi, ne da ne naučiti ne zaigrati. Če tega nimaš v sebi, lahko po vsaki maši stojiš pred cerkvijo in pozdravljaš župljane, vsakemu stisneš roko, pa to ne bo pomagalo.

Se vam zdi, da so pastoralni delavci dovolj opremljeni z znanjem za delo z mladimi?
Ni vse samo na duhovnikih. Evangeliziramo vsi. Vsak mladostnik, študent. Vsaka mama, vsak oče. Imeti moramo radi svoje življenje. Kristjani naj bi bili veseli ljudje. Kaj pa to pomeni? To pomeni, da se zavedamo, da smo odrešeni. Da smo ljubljeni vsem napakam navkljub. To je naš razlog za veselje. In Bogu moramo dati prostor, da On dela v nas, ne pa da mi delamo s svojo močjo.




Preberite še:
Ste tudi vi hodili k verouku le zato, da ste lahko šli k birmi?

Kaj si Jezus želi od nas?
Da bi bili normalni ljudje in da bi tudi njega videli kot enega od nas. Nekoga, ki se z nami smeji, joka, igra nogomet, gre z nami na sladoled … Ne nekoga oddaljenega, visoko v oblakih. Jezus je povsod, kjer smo mi.

Kaj bi položili na srce mladim ob začetku novega šolskega leta?
Naj imajo radi svoje življenje. Naj se zavedajo, da je njihovo življenje dar, iz katerega lahko naredijo nekaj lepega ali pa ga zapravijo. Jezus jih vedno spremlja in je prvi, ki jim želi, da bi se uresničili, saj jih sicer ne bi poklical na ta svet. Vredno je imeti s seboj sopotnika, na katerega lahko vedno računajo.

Pogovor je bil v daljši različici objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.




Preberite še:
“Korona je v Cerkvi že dlje časa: ne poznamo se, odnosi so površni, naš verouk ne učinkuje”


MATKA CHRZESTNA

Preberite še:
Ne, boter ne more biti kdorkoli


#HOT16CHALLENGE

Preberite še:
Če bi bil duhovnik, bi bilo pa vse drugače, kajne?

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
birmaintervjuvzgoja
Top 10
father and daughter
Cerith Gardiner
Fotografije očeta in hčere skozi leta, ki so ...
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nik...
Barbara Oprčkal
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo v...
GABRYSIA, KLARA, ROBERT
Dominika Cicha
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil do...
web 3 martin golob vlog 47
Martin Golob
Če ne ubogaš, lahko hitro narediš zdraho in p...
Edifa
4 stavki o Jezusu, ki jih ne bi smeli govorit...
NEWBORN
Lucija Čakš
Če teh imen ne boste uporabili, vam bodo otro...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.