Petra Markič je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja, žena, mamica treh otrok in ustvarjalka Zgodb iz gline. Ob večletnem delu z otroki, mladostniki in družinami je opravila specializacijo iz imago terapije za imago facilitatorko – svetovalko in dve različni specializaciji za izvajanje psihoterapije s konji. Nato je več let izvajala terapije za mladostnike s pomočjo konj, danes pa svoja znanja in usposobljenosti za pomoč ljudem uporablja pri delu z glino.
Vez med konjem in človekom sega že v davno zgodovino. Konj je pomagal kmetom na polju, uporabljali so ga za prevoze, v vojski in še za marsikaj. "Danes nam je v pomoč tudi kot medij, kot pomočnik pri terapevtskem delu in pri delu za osebnostno rast," pojasnjuje Petra Markič, ki je devet let delovala v MKZ Rakitna, kjer je kot terapevtka izvajala aktivnosti in terapije s konji.
"Pri delu z otroki in odraslimi je konj zelo velik motivator, saj delo s konjem omogoča veliko širše možnosti kot neka institucionalna obravnava, ki običajno poteka znotraj štirih sten. Terapija s konjem je manj ogrožajoča, predvsem otroci začnejo tako veliko lažje govoriti o sebi. Konj je vedno topel (njegova telesna temperatura je za dobro stopinjo višja od človekove), njegova dlaka je mehka, k njemu se lahko stisnemo, lahko ga jahamo, ležimo na njem, ga krtačimo, poskrbimo zanj in za njegovo okolico … Raziskave so pokazale, kako božanje kožuha živali vpliva na naše notranje stanje in umiritev," pove Petra.
Terapija s konji je priporočljiva za številne vedenjske in čustvene težave. "Za otroke, ki so hiperaktivni ali se težje skoncentrirajo, za otroke, ki so bolj plašni, depresivni, anksiozni, za mladostnike, ki kažejo samomorilna ali samopoškodovalna nagnjenja, za otroke, ki imajo motnje avtističnega spektra, ki se težko vključujejo v družbo, imajo težave z nadzorovanjem jeze ali z obvladovanjem čustev."
Petrina ljubezen do konj izvira že iz otroštva. "Že kot otrok sem bila zelo navdušena nad konji, sobo sem imela polepljeno s slikami konj in starši so naju, mene in sestro dvojčico, v tem zelo podpirali, vozili so naju jahat, na fakulteti pa sem prihranila dovolj denarja, da sem si lahko kupila svojega konja.
Vzporedno sem naredila vse specializacije za aktivnosti in terapije s konji. Najprej sem delala kot vzgojiteljica v vzgojnem zavodu, kjer sem vodila konjeniški krožek, potem pa so me povabili v Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna. V tem času sem postala predavateljica za fundacijo Nazaj na konja, naredila sem specializacijo za psihoterapijo EAGALA (Equine Assisted Growth and Learning Association), ki je največja ameriška organizacija za delo s konji za osebnost rast, tako da sem združila svojo ljubezen in profesionalno področje," opisuje Petra svojo poklicno pot.
Poleg konj je njena velika ljubezen tudi glina. "Z glino sem se prvič srečala, ko sem bila stara 13 let in sem šla na tečaj oblikovanja gline skupaj s svojim očetom. Kot ena od štirih hčerk sem namreč pogrešala čas, da bi bila z njim sama, kar je bil moj prvi motiv, da sem šla na ta tečaj," se spominja v smehu. "Pozneje sem kot živahna najstnica ugotovila, da me glina umirja, in sem se zelo zaljubila vanjo. Tisti tečaj tako ni bil zadnji."
Iz njene ljubezni do gline so se rodile Zgodbe z glino. Odvijajo se v dveh delih. Prvi je izdelava in prodaja unikatne keramike, drugi pa so povezovalne delavnice z glino.
"Glina v sebi ne nosi samo tega, da se lahko naučiš obdelovanja keramike, ampak se spotoma temu priključi še veliko drugih znanj in izkušenj. V prvi vrsti je to delo z rokami, saj je glina naraven material, in ko jo gnetemo, nas zelo pomirja. Pred kratkim je prišel v mojo delavnico par, po celem dnevu službe sta bila zelo utrujena, odšla pa sta napolnjena, spočita in povezana. Možgani med ustvarjanjem z glino niso imeli časa razmišljati še kaj drugega, kakor se osredotočati na delo z glino."
"Jezus nam je dal talente, eden je bolj nadarjen za nekaj, nekdo za nekaj drugega … Jaz verjamem, da nam to ni dano naključno, ampak da je dano od zgoraj. Vsak izmed nas ima svoj medij in svoj način, prek katerega lahko slavi in oznanja Boga. Zame je to zagotovo delo z glino," je prepričana Petra. "To je poleg molitve moj način češčenja Boga. Pri delu z glino se umirim in pridem v stik s seboj in z Bogom."
Pripoved o tem, kako so Zgodbe iz gline nastale, je zanimivo pričevanje. Petra si je namreč vedno na tihem želela, da bi Zgodbe iz gline postale še kaj več. In Gospod ji je postopoma odpiral vrata. Na začetku ni imela prostora, kjer bi lahko delala z glino, po spletu naključij pa ga je dobila v zelo lepo obnovljeni kleti.
V istem času ji je sodelavka posodila peč za žganje gline, mize in vretena, Petrin oče pa je imel doma 60 kilogramov gline, ki je ni uporabljal in ji jo je podaril. "Bog dela po ljudeh," je danes prepričana Petra. "V enem mesecu se mi je odprlo vse, dobila sem stvari, ki so sicer velik finančni vložek. Jaz res verjamem, da nas On sliši in usliši ter si želi, da ga prosimo, ker nam ima marsikaj dati. V veri verjamem, da je toliko pripravljenega za nas, da še vemo ne, kakšne lepe stvari nas čakajo. Tako sem z danes na jutri dobila čisto vse pripravljeno, da sem lahko začela ustvarjati z glino. Zgodbe iz gline so res podprte in odprte z Božje strani."
Nekaj posebnega so Petrini keramični križi v obliki drevesa in opremljeni s citati iz Svetega pisma. "Dolgo sem iskala križ, ki bi me nagovoril, saj sem si želela bolj vstajenjskega križa, ki ne bi toliko ponazarjal trpljenja, ampak bi bolj izpostavil to, da je smrt premagana, da je Sveti Duh v nas in nam daje rast. Sveto pismo je polno citatov, ki nam dajejo moč in nas hranijo, zato se mi zdi škoda, da ga ljudje premalo prebirajo. Ko berem Sveto pismo, kakšne besede prav zažarijo in si rečem: 'Tale je pa za na križ.' Ustvarjanje teh križev je tudi moj način pričevanja in širjenja Božje besede," še pove Petra Markič.
"Pri delu z glino se povsem umiriš in sprostiš in to je nekaj, k čemur poskušam spodbujati udeležence. Moji tečaji niso toliko usmerjeni v tehnično učenje obdelovanja keramike, ampak je glina medij za stik med udeleženci. Glavni namen delavnic je podarjen čas v izkušnji ustvarjanja, ki vodi v izboljšanje stika in povezovanje med udeleženci. Udeležence poskušam spodbuditi z iztočnicami, da se drug drugemu zahvalijo, da si povejo, kar jim leži na duši … Tudi otroci radi ustvarjajo iz gline, hkrati pa jih spodbujam, da povedo tudi kaj o sebi."
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
