Dandanes so bolnišnice znamenje vsake napredne družbe. V Rimu 12. stoletja pa je bila zamisel o ustanovi, ki bi bila namenjena oskrbi bolnikov, zelo pionirska. Zgodnje različice "urgence" so obstajale že dlje časa, toda nobena struktura se ni posvečala izključno skrbi in pomoči obolelim in ranljivim članom družbe.
Za to zamisel se lahko zahvalimo papežu Inocencu III., ki je leta 1198 pozval k ustanovitvi prve bolnišnice v Evropi na kraju nekdanjega hospica, ustanovljenega leta 727, kjer so skrbeli za romarje s Saške, ki so obiskali grob sv. Petra v Rimu. Izročilo pravi, da se je papež Inocenc III. odločil za ustanovitev bolnišnice po nočni mori, v kateri je videl krajevne ribiče, kako iz Tibere lovijo mrtve novorojence – zastrašujoča, vendar stvarna vizija, saj je bilo takrat običajno, da so ženske zapustile svoje otroke, za katere niso mogle skrbeti.
V papeški buli iz leta 1204 z naslovom Inter opera pietatis je bilo navedenih sto pravil za bolnišnico, vključno s pravili o higienskih in medicinskih praksah. Guy de Montpellier, ustanovitelj Reda Svetega Duha, je bil za upravitelja prve rimske bolnišnice imenovan zaradi svojih izkušenj pri delu z bolniki v francoskem mestu Montpellier.
Bolnišnica Svetega Duha ali Santo Spirito, kot se imenuje v italijanščini, je tako postala zatočišče za zapuščene dojenčke, kamor so jih anonimno prinesle nesrečne matere, kot tudi dom za vse bolne otroke in sirote brez staršev. Enkrat tedensko so se bratje, ki so delali v tej ustanovi, odpravili na ulice in iskali bolnike, za katere nihče ni mogel poskrbeti, ter jih sprejeli v svojo bolnišnico.
Skozi stoletja je bolnišnica postala eno najpomembnejših raziskovalnih središč v Evropi in eno prvih središč, ki je opravljalo poskuse z zdravljenjem na podlagi dokazanih učinkov. Del tega uspeha gre pripisati papežu Inocencu III. in njegovim pravilom o tem, kako udejanjati uspešno medicino, kar je pozneje potrdil tudi papež Gregor IX. Nekatere raziskave, ki so privedle do odkritja malarije, vodilnega vzroka smrti do 19. stoletja, so bile opravljene prav v bolnišnici Svetega Duha.
Ena najosupljivejših značilnosti, ki je danes na voljo obiskovalcem, je t. i. Corsie Sistine (Sikstinski oddelek), zgrajen leta 1471 po ukazu papeža Siksta IV., istega papeža, ki je dal zgraditi in opremiti tudi Sikstinsko kapelo. Okoli 120 metrov dolg hodnik je eden najboljših primerkov renesančne arhitekture v Rimu, v njem pa lahko vidimo oltar renesančnega arhitekta Palladia in ganljiva umetniška dela učencev velikih mojstrov, kot sta Ghirlandaio in Pinturicchio, ki upodabljajo ključne dogodke v življenju papeža Siksta IV.
Eno izmed najzanimivejših značilnosti bolnišnice pa najdemo na zunanji strani, v enem od zidov zgradbe. Tam so ustvarili poseben prostor za odlaganje najdenčkov, natančno izdelan vrtljiv mehanizem z odlagalno površino, namenjen ženskam, ki so želele v bolnišnico prinesti svoje otroke, ne da bi ob tem razkrile svojo istovetnost. Dojenčke so lahko varno položile v valj, ki se je nato obrnil proti notranjosti, kot nekakšna vrtljiva vrata, tako da so ljudje znotraj bolnišnice lahko otroka prevzeli, ne da bi videli, kdo ga je prinesel.
Bolnišnica Svetega Duha je delovala do sedemdesetih let preteklega stoletja. Danes je del rimske katoliške dediščine, nedavna obnovitvena dela pa so znova oživila čudovito notranjost hodnika Corsie Sistine.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
