Ste že slišali stavek: "Ne bova se še poročila, ker je poroka draga."? No, svatba in vse drobne in manj drobne podrobnosti znajo zares prinesti kar nekaj stroškov, sam zakrament pa je brezplačen. 😊
Kar pa ne velja za stanovanje. Kaj ima to s poroko? No, veliko, saj po poroki ženin in nevesta zaživita skupaj pod isto streho, le da je to včasih zares težko izvedljivo. Veliko mladoporočencev želi iti po poroki na svoje, vendar stanovanjska in zaposlitvena situacija v Sloveniji tega v mnogo primerih ne omogočata. Tako se številni mladi odločijo, da s poroko počakajo ali pa si uredijo stanovanje pri starših.
Ne glede na to, kje si par uredi stanovanje, pa je pravi izziv ustvariti dom. S skupnim življenjem se začne spoznavanje bivanjskih navad posameznika, prilagajanje, postavljanje meja, utrjevanje odnosov.
Štirje pari so nam zaupali, kako so se soočali z iskanjem stanovanja in kako so se prilagodili skupnemu življenju.
Meta in Timotej Mencin: Oba sva si želela živeti na svojem, čeprav bi si lahko pri starših obeh ustvarila dom. Izziv je bil najti stanovanje, ki bi bilo dovolj poceni, saj nisva želela dati polovice plače samo za stanovanje in stroške. Najina želja je bila, da se začasno preseliva v manjše stanovanje, nekaj časa varčujeva, in si potem poiščeva stalen dom.
Na internetu sva preiskala veliko stanovanj in večina je bila ali predraga ali pa zelo majhna in neopremljena. Naenkrat je postalo iskanje stanovanja glavni problem, zato sva v ta namen začela moliti. Dva meseca pred poroko sva prek sožupljanke našla stanovanje. Tako lokacija kot cena sta nama odgovarjali. Takrat se nama je odvalil kamen od srca.
Larisa in Tadej Repar: O tem sva, tako kot verjetno vsak par, ki se odloči za skupno pot, premišljevala kar nekaj časa. Seveda sva si želela iti na svoje, vendar sem bila jaz še vedno študentka, tako da kredit ni prišel v poštev. Iskala sva stanovanje za najem, vendar so bile najemnine izjemno visoke.
Tako sva se odločila, da si bova uredila mansardno stanovanje pri starših. Pri moževih starših je bilo zgornje nadstropje že precej dokončano, potrebnih je bilo le nekaj dopolnitev. S prihranki sva si tako uspela urediti stanovanjce, ki zadostuje našim trenutnim potrebam. Res sva vesela in hvaležna, da imamo možnost bivati tukaj, še posebej glede na trenutne cene nepremičnin. Seveda pa tudi zdaj razmišljava, kako bo v prihodnosti, če se nam bo pridružil še kakšen družinski član.
Katja in Jan Golob: Pri samem iskanju stanovanja sva imela zares velik blagoslov, saj sva se lahko vselila v stanovanje, ki je last staršev, tako da težav z iskanjem nisva imela. Hvaležna sva, da sva si stanovanje lahko opremila čisto po najino, da sva res začutila domačnost in toplino. Kljub temu, da je urejanje prostora potekalo skozi dan oziroma največkrat pozno zvečer in sva bila kdaj že zelo utrujena in tečna, lahko rečeva, da je bil to za naju zelo lep čas. Pri vsem tem sva imela veliko pomoči staršev, prijateljev, salezijancev in sva jim zato zelo hvaležna.
Nina in Jernej Tinta: Kmalu po zaroki sva začela resno razmišljati o najinih možnostih, glede na to, da nobeden od naju ni imel redne službe. Hitro sva ugotovila, da si lastne nepremičnine ne moreva privoščiti, in tako sva ostala pred izbiro, ali greva v najemniško stanovanje ali pa si stanovanje urediva pri starših. Na koncu sva se odločila, da si za nekaj let urediva stanovanje pri njenih starših v zgornjem nadstropju.
Ko sva sprejela to odločitev, se je pojavilo veliko novih vprašanj: Koliko investirati v začasno rešitev? Koliko sprememb narediti v razporeditvi prostorov? Kaj je res nujno treba prenoviti? Veliko dela sva opravila sama in tako zmanjšala stroške, vseeno pa so nama starši finančno priskočili na pomoč.
Katja in Jan: Čisto prvi dnevi oziroma tedni so bili polni navdušenja nad tem, da živiva skupaj, da se zbujava en ob drugem, tako da lahko rečeva, da so bili dnevi po poroki mirni in lepi. Ko pa je bilo teh "medenih tednov" konec, sva začela odkrivati, da sva si v določenih bivanjskih navadah čisto različna. Predvsem pri zlaganju v pomivalni stroj, organizaciji pospravljanja ... 😊
Sprva je bil vsak od naju trdno prepričan, da je njegov sistem edini pravilen in nisva odstopala od tega. Po nekaj sporih in pogovorih, ki so sledili, pa sva nekako prišla do tega, da morava imeti najin skupen sistem, ki bo velikokrat drugačen od tega, česar sva bila vajena.
Nina in Jernej: Na začetku sva potrebovala kar nekaj časa, da sva tudi v praksi vpeljala dogovore glede delitve hišnih opravil in uskladila svoje urnike spanja, prehranjevanja in podobno. Tudi po dveh letih skupnega življenja gre Nini še vedno na živce, da Jernej ne zapira vrat za seboj (še dobro, da so v stanovanju le troja), Jerneju pa, da Nina ne zapira šamponov. 😊
Larisa in Tadej: Vsekakor sva oba mislila, da bo to veliko večji izziv, kot pa je dejansko bil. Verjetno zato, ker se že kar dolgo poznava, predvsem pa sva se že pred selitvijo pogovorila o najinih navadah, pričakovanjih in morebitnih stvareh, ki bi naju lahko zmotile. Tako sem npr. jaz svojega dragega prosila, da bi svoje od dela zgarane nogavice pospravil v košaro z umazanim perilom, on pa me je prosil, da se moj rep malo skrajša in poskusim vrata pogosteje zapirati za seboj.
Oba sva se strinjala z enakopravno porazdelitvijo hišnih opravil, večino stvari pa opraviva po principu "če opaziš, prosim, pospravi" (Tadej se pošali, da sedaj hodi po stanovanju z zaprtimi očmi 😊). Če koga kaj res zmoti, ali ima občutek, da je za kakšno opravilo bolj sam kot sicer, si to poskusiva na lep način tudi povedati.
Meta in Timotej: Hrepenela sva, da se odseliva in zaživiva na svojem, da si ustvariva svoje navade, da si dan oblikujeva po svoje. Pred poroko sva pripadala župniji, ki je zelo živa in povezana. Še vedno sva vključena v to župnijo, zato nama je bilo tudi na začetku lažje, saj sva bila tako še vedno v stiku s prijatelji, družbo in družinama.
Nekega velikega domotožja nisva imela. Jaz (Meta) sem prvi mesec pogrešala predvsem druženje, hecanje in pogovore s sestro. S tem sem se najtežje spoprijela. S časom vse prebrodiš in se navadiš na drugačno življenje.
Katja in Jan: Vesela sva, da živiva na svojem, da se v miru navajava na skupno življenje, da imava svoj ritem, in tega ne bi zamenjala. Tudi takrat, ko sva se odselila, sva se počutila svobodno, mirno. Sva pa opazila, da imava zdaj večkrat domotožje predvsem po okolju, v katerem sva živela, odraščala in se zaljubila. Pogrešava tudi urejanje in delo na vrtu, dvorišče, bližino narave, pa tudi bližino najine župnije.
Po podatkih Statističnega urada Evropske unije – Eurostat v Sloveniji skoraj polovica mladih (med 18 in 34 let) živi pri starših (44,5 %). Čeprav ima lahko življenje s starši svoje slabosti, pa je ob medsebojnem spoštovanju in upoštevanju postavljenih meja in dogovorov sobivanje lahko zelo lepo.
Larisa in Tadej: Zagotovo so izzivi, ki jih vsak od naju drugače doživlja. Res sva hvaležna, da se s Tadejevimi starši dobro razumemo, se spoštujemo in ne vdiramo v zasebnost drug drugemu. Sama seveda želiva prispevati k domovanju, zato si delimo stroške, trudiva pa se, da bi pomagala tudi zunaj hiše in pri drugih opravilih, v kolikor je to potrebno in zaželeno.
Na začetku so bili v meni mešani občutki. Po eni strani sem se tako veselila, da bova lahko zaživela skupaj, po drugi strani pa me je bilo seveda strah, da bi prihajalo do konfliktov, tako s partnerjem kot njegovimi starši.
Dogovorila sva se, da konflikte s starši rešuje le njun otrok. Tadeju je bil sam prehod lažji, ker je v tej hiši odraščal. Vendar mu je bilo ravno zaradi tega tudi težko, saj je želel spoštljivo postaviti razmejitve, da bi lahko zaživela ločeno. Lažje mu je bilo postaviti fizične meje kot mentalne.
Vsak način življenja ima neke pluse in minuse. Čeprav je morda tukaj več prilagajanja, smo po drugi strani vsak dan v stiku in pripravljeni priskočiti na pomoč. Oba se strinjava, da je to zagotovo dobra popotnica za naprej: trudiva se spoštljivo držati razmejitve in obenem ohranjati bližino in nuditi podporo staršem, ki so nama in nama bodo še naprej vedno stali ob strani.
Nina in Jernej: Pred poroko naju je bilo precej strah, kako bo to potekalo, ampak misliva, da imava kar srečo, saj nama pustijo, da živiva po svoje. Hkrati to velja tudi pri vseh opravilih okrog hiše, kar nama včasih povzroča slabo vest, saj večino stvari opravijo, ne da bi naju vključili v delo. Zelo dobra stran tega, da živiva eno nadstropje stran od staršev, je tudi to, da vedno veva, na koga se obrniti, če slučajno v nedeljo zmanjka sladkorja 😊.
Kadar je možno, se drživa nasveta: Kar zadeva večjih zadev, se vsak dogovarja s svojimi starši sam, sozakonec pa je le prijazen gost. Sprva sva se tega pravila precej držala tudi doma, odkar pa se je Jernej malo "udomačil", se tega pravila poslužujeva le še v izrednih primerih.
Jernej: Od začetka me je seveda skrbelo, kako bo vse skupaj funkcioniralo, ko bom enkrat živel tukaj. Še posebej, če se s kom ne bi dobro razumel. Ampak sem se hitro navadil in se danes dobro razumemo.
Nina: Zame je bilo veliko vprašanje, kako naj grem "na svoje", če pa ostajam v isti hiši in še vedno živim s starši. Še vedno se včasih sprašujem, koliko sem še odvisna od njih, ker za nekatere stvari pač skrbimo skupaj, ampak mislim, da niti ni treba, da par naredi čisto vse sam. Vsak kdaj potrebuje pomoč in s tem ni nič narobe.
