Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Bistveni del zakramenta svetega zakona je privolitev, ki jo izrazita zakonca. Poznamo t. i. kanonsko obliko, kar pomeni obliko oziroma besedilo privolitve, ki je zapisano v liturgičnih knjigah. V posebnih primerih lahko krajevni škof dovoli, da ni potrebno uporabiti liturgično določene oblike. To se zgodi največkrat v primerih, ko se katoličan poroči z neverno osebo.
V primeru razpada zakonske zveze se v postopku ničnosti zakona ugotavlja, ali je privolitev dejansko bila ali ne oziroma ali je resnično šlo za privolitev. Če obstaja kateri od razlogov, zaradi katerega je privolitev nična, potem se razume, da privolitve ni bilo in zato tudi zakona kot takega ni bilo.
V Katoliški cerkvi ločitev zakoncev na način kot v civilnem svetu ne obstaja. Zakonik cerkvenega prava pozna posebno obliko ločitve, ko zakonca iz določenih razlogov prekineta skupno življenje in gre eden od zakoncev začasno živet drugam.
Vendar Zakonik cerkvenega prava ob tem poudarja: V vseh primerih je treba obnoviti zakonsko skupno življenje, če preneha razlog za ločitev, razen če cerkvena oblast določi drugače. (kan. 1153 §2)
Nekoč so to imenovali ločitev od postelje in mize, saj si zakonca več ne delita mize in postelje. Ločitev je torej zgolj začasna in namenjena temu, da zakonca uredita odnose in znova zaživita svojo zvezo.
Kadar se zgodi, da zakonska zveza razpade in zakonca nikakor ne moreta obnoviti skupnega življenja, se obrneta na cerkveno sodišče, kjer se v postopku ugotavlja ničnost zakona. Zakon se postavi pod vprašaj in naloga cerkvenih pravnikov je, da ugotovijo, ali je zakon sploh v resnici obstajal.
Gre za zahteven in tudi dolgotrajen postopek, ki ga ne smemo jemati zlahka kot kakšno katoliško različico ločitve zakoncev. Cerkev, ki je s svojim blagoslovom zakonca pospremila na skupno pot, z žalostjo sprejme propad vsake zveze.
Cerkev jasno uči, da trdnega in izvršenega zakona noben človek ne more razdreti, saj sta si zakonca obljubila zvestobo do smrti. Obstajata pa t. i. pavlinski in petrinski privilegij, ki izhajata iz Svetega pisma in dajeta papežu posebno oblast.
Ta privilegij nastopi, kadar se dva nekrščena poročita, a se pozneje eden od zakoncev spreobrne in prejme krst. Ker nekrščeni zakonec tega ne odobrava in takšnega zakona noče živeti ter onemogoča krščenemu živeti krščansko, se lahko zakonca ločita, da se s tem krščenemu zakoncu omogoči v miru živeti katoliško vero.
Po petrinskem privilegiju velja, da če ima mož več žena ali žena več mož in se spreobrne v katoliško vero, preostali partnerji pa so nekrščeni, lahko krščeni mož ostane le pri eni ženi in žena le pri enem možu, druge pa naj odpusti, a naj poskrbi, da so zadostno preskrbljeni.
Čeprav obstaja veliko možnosti, kako lahko zakon razpade in zakonca končata svoje skupno življenje, pa Cerkev nenehno poudarja, da v primeru dvoma zakon uživa varstvo prava (kan. 1060) in se razume, da je veljaven, dokler se ne dokaže nasprotno.
Ob tem pa se spomnimo, kaj Jezus pove Judom: zaradi človeške trdosrčnosti in krhkosti je judovska Postava dopuščala ločitev, a to ni Božji načrt. Ta je, da človek ljubi bližnjega kakor samega sebe, da po Jezusovem zgledu ljubi do konca.
