V tem primeru ne gre za Boga, ženo in otroke, čeprav bi lahko, če poznamo Gelsingerjevo zgodbo, tako predpostavljali. Ti odnosi so temelj, avtor pa gre v svojih opažanjih v knjigi The Juggling Act še nekoliko dlje.
Za harmonično razvijanje svoje duhovne, poklicne oziroma družinske kondicije po mnenju Pata Gelsingerja vsak moški potrebuje mojstra, učenca in prijatelja.
Mojster se ne vsiljuje. Navdihuje. Pritegne z zgledom. Sledimo mu sami, ga sprašujemo, črpamo iz njegovih izkušenj. Pat Gelsinger, inženir v Intelu, je za mentorja pri delu dobil ustanovitelja podjetja Andyja Groova.
Pata je Andy opazil zahvaljujoč njegovi vestnosti in tako je dobil priložnost, da zgradi odnos z nekom, ki je bil zanj na področju dela najvišja avtoriteta. Verjetno bi Kristus takšno situacijo povzel z odlomkom: "Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo." (Mt 13,12)
Če dejstvo, da ste Jezusov učenec in delavec, jemljete resno, vaše možnosti za to, da vam Bog nakloni pravega mojstra, rastejo. Ste zemlja, ki jo je vredno zalivati. Najti mojstra in ga prositi za nasvet je tudi šola ponižnosti, saj ima veliko moških pogosto že pripravljene svoje rešitve (ne vedno najbolj posrečene), za pot pa le stežka vprašajo.
Peter je imel Jezusa, Timotej Pavla, Janez Pavel II. pa lastnega očeta, ki se ga je spominjal še na smrtni postelji in za katerega je vedno govoril, da je izjemen človek. To ne pomeni, da potrebujete enega učitelja za celo življenje. V različnih obdobjih in na različnih področjih imate lahko različne. Pomembna je vaša odločnost pri iskanju in odprtost za nasvete.
Najbolje je, če se pojavi sam od sebe, ne da bi ga iskali. To bo za vas vsekakor dobra novica. Z nečim navdihujete. Nekdo se želi od vas učiti. Lahko pa tudi diskretno in premišljeno nekomu podate svoja opažanja, pripombe, in če zanetite iskrico, vam je uspelo.
Za ljudi okoli nas smo radi tisti, ki priskrbimo dober nasvet. Toda tu gre za živ odnos. Človek se izpolnjuje, če lahko drugemu pomaga s svojim znanjem in ga vodi. Seveda ne smemo pozabiti na skromnost, ki jo hitro izgubimo, ko nekomu posredujemo svoje izkušnje. Za očeta družine se zdi stvar preprosta. Ima otroka – ima učenca. Ta pogled je nekoliko preozek.
Prijatelj pozna vaše najgloblje skrivnosti in bi jih lahko zlahka uporabil proti vam. Ni slepo zagledan v vas, temveč vam pomaga, da se uprete svojim slabostim. To je oseba s posebnim statusom. Zdi se, da danes tako varujemo svojo zasebnost, da pogosto nimamo niti enega prijatelja. Drugemu težko damo del sebe.
Popolna moževa zaupnica se zdi žena. Če te ni, imate težavo. Če vaš najpomembnejši odnos na tej zemlji vsebuje le kanček neiskrenosti, to ni več najpomembnejši odnos. In če to ni več najpomembnejši odnos, zlahka pride do odkrite sovražnosti. Mesto zakonca je za ženo oz. moža le eno – takoj za Bogom.
Kristus gre v govoru o prijateljstvu še korak dlje: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje." (J 15,13)
Če ta odlomek prenesemo na zakon, se zdi jasno, da ljubiti ženo pomeni imeti v njej prijateljico in ji posvečati življenje. Vsakodnevno jo imejte v mislih in njeno dobro postavljajte pred vaše lastne interese. Taka ljubezen se bo prej ali slej vrnila k vam.
Ali je lahko nekdo mojster, učenec in prijatelj hkrati? Obstaja en odnos, ki lahko obsega vse tri stvari. Odnos, za katerega je človek ustvarjen in ki je morda najbolj praktična razsežnost našega bivanja po božji podobi. Očetovstvo.
Če ste (ne nujno biološki) mojster, prijatelj in učenec, nikoli ne boste rekli, da gre za neuspešno očetovstvo. Biti otrokov prijatelj lahko prinese nekaj vprašanj. Mnogo več jih bo prinesla pozicija učenca.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
