Nina Jelen je učiteljica na Osnovni šoli Ivana Skvarče. Letos je bila med petimi finalisti izbrana za Naj učiteljico v Sloveniji. S tem se je uvrstila na mednarodno tekmovanje Global Teacher Prize, ki podeli nagrado za najboljšega učitelja in bo novembra v Parizu. Zmagovalec prejme tudi milijon dolarjev (približno 850 tisoč evrov) denarne nagrade.
Že predlani je dobila državno nagrado za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva. Že pred epidemijo je rada snemala različne videoposnetke, ko pa je šolanje potekalo na daljavo, je izkoristila svoje znanje in izkušnje.
Začela je s snemanjem poučnih in zabavnih videoposnetkov, ki so si jih ogledali tako njeni petošolci kot tudi drugi šolarji in njihovi starši po Sloveniji.
Pridobili ste naziv Naj učiteljica in se uvrstili na mednarodno tekmovanje Global Teacher Prize. Pozna vas veliko učencev, staršev, učiteljev. Kako se spominjate svojih učiteljskih začetkov in kaj vas pri delu najbolj nagovarja?
Zdi se mi, da večina učiteljev že od prvega dne ve, da bodo nekoč postali učitelji. Pri meni pa ni bilo tako. V bistvu še na fakulteti nisem bila čisto prepričana, ali bo to zares pravi poklic zame.
Spraševala sem se, ali bom znala motivirati otroke, ali bom opazila, da kaj ne "štima", ali bom znala poiskati tisto pravo avtoriteto … Mogoče je prav zato v meni zrastlo visoko spoštovanje do otrok.
In čeprav nisem že od majhnega vedela, da bom nekoč učiteljica, sem prvič, ko sem stopila v razred, vedela, da sem tam doma.
Moje pravilo pri delu se sliši nekako takole:
Če učitelj posluša otroke, tudi otroci poslušajo učitelja. In če jih učitelj posluša, ve, da otroci potrebujejo veliko gibanja, navdušujoče motivacije, igre, sodelovanja, učenja z raziskovanjem ... In učitelja, ki jih ima rad, seveda.
Epidemija je povzročila, da so kamere in spletne učilnice zamenjale klasične učilnice z mizami in stoli. Je kaj, kar je pedagoške delavce to obdobje naučilo in bi bilo koristno to znanje in izkušnje prenesti tudi naprej?
Tako kot najbrž veliko ljudi, smo tudi pedagoški delavci ogromno napredovali v poznavanju tehnologije. Čeprav sem se sama malo ukvarjala s tem že pred epidemijo, sem se tudi jaz v tem času veliko izobraževala, raziskovala in odkrila nove aplikacije, spletne pripomočke.
Druga stvar pa je povezovanje. Zaradi situacije, v kakršni smo bili, smo se učitelji povezali kot še nikoli prej. Izmenjavali smo ideje, gradiva, nudili pomoč drug drugemu, se bodrili … Mislim, da se je vzpostavila ena čisto nova vez, da so se odprla vrata v "učilnico" marsikaterega učitelja, in upam, da bodo tudi v bodoče ostala odprta.
Pogosto slišimo, da se ne učijo le učenci, ampak da se tudi učitelj uči od učencev. Česa so vas vaši petošolci naučili?
Enkrat smo napisali celo pesmico o tem, zakaj so oni nam vzorniki, in naredili filmček. 😀
Nina Jelen: VZORNIK
Kdo je za nas, otroke, vzornik?
Nekdo, ki je ful kul,
nekdo, ki je vedno pripravljen za žur.
Nekdo, ki poka od energije,
nekdo, ki se vedno umije.
Nam je vzornik …
nekdo, ki se veliko smeji,
nekdo, ki od dobre volje kar po zraku leti.
Nekdo, ki skoči visoko v nebo,
nekdo, ki vozi kolo, rolko ali skiro.
Nekdo, ki je dobrega srca,
nekdo, ki ogromno domišljije ima.
Nekdo, ki zdravo je,
nekdo, ki veliko ve.
Dobro pomislite, dragi odrasli,
kakšni ste bili, preden ste zrastli.
Mi, otroci, smo tisti, ki naj celemu svetu za vzor bi bili,
nedolžni, iskreni, igrivi – z veselimi očmi.
Mi imamo srca velika,
nas cel svet hudo mika.
Mi imamo hitre noge,
za objeme narejene naše so roke.
Mi smo vedno polni energije,
slaba volja se pred nami skrije.
Idej so polne naše glave,
vedno željni smo zabave.
Najlepši smo, ko se smejimo,
čeprav mamice trdijo, da takrat, ko spimo.
Mi imamo radi svet okoli nas,
predsodkov ne poznamo, ti prihajajo od vas!
Zato, dragi odrasli, nikar ne pozabite,
nas – otroke – si za vzor vzemite.
Radovedno, iskreno, veselo živite,
spore, prepire, predsodke pozabite in
raje srečni bodite!
Nekateri otroci začetek šole povezujejo s strahom, tesnobo. Imate kakšen nasvet za starše, kako narediti začetek šolskega leta čim manj stresen za otroke?
Prvi šolski dan je zame res čisto poseben dan. Zelo pomemben dan.
To je dan, ko učenci prvič srečajo svojo novo učiteljico, in dan, ko jim ta učiteljica pove, da jih ima rada, da vanje verjame, da bo naš peti razred naaaaajboljši na šoli – da je to razred, v katerem so sami super heroji, kjer bomo vsi opravili bralno značko, kjer hrane ne bomo metali v smeti, razred, v katerem bomo ena velika družina.
Veste, kaj se zgodi, če otrokom to pogosto povem? Res začnejo verjeti v to. To so male stvari, ki so v resnici veeeeelike. In jih je dobro uporabiti tudi doma.
V javnosti krožijo številna prepričanja, kako so učni načrti prenatrpani in zahtevajo od otrok učenje snovi, ki jim ne bo nikoli koristilo. Kako to precej natančno usvajanje znanja na vseh področjih dojemate sami in kako se v učilnici spopadate s "pomanjkanjem časa za vse"?
Mislim, da šolski sistem v Sloveniji ni slab. Učitelj ima avtonomijo, kako se bo lotil snovi, kako jo bo podal otrokom in kaj vse bodo počeli. V razredih ni več toliko frontalnega podajanja snovi, kot smo bili včasih vajeni. Stvari se spreminjajo.
Otroci delajo po skupinah, raziskujejo, se povezujejo, sami iščejo informacije, rešitve, so del učnega procesa. Učitelji pa smo tisti, ki jih navdušujemo, motiviramo in nudimo neko varno zavetje, če ga potrebujejo. In kljub takšnemu načinu dela snov predelamo.
Velikokrat tudi slišimo očitke ali predsodke, da so učitelji prosti med vsakimi počitnicami, delajo le dopoldne itd. Kako sami gledate na taka mnenja, ali se nanje odzivate?
Nikoli se nisem prav dosti ukvarjala s takšnimi mnenji. Če pa me kdo izziva, pravim, da naj se gre pogovorit z mojim možem, ki bo najbrž malo čukasto gledal ob izjavi, da sem cele popoldneve frej, hehe.
Na učenčev odnos do šole in učenja ne vplivajo le učitelji, ampak tudi starši. Kako lahko po vašem starši na nek dober in zdrav način motivirajo svoje otroke?
Tako kot sem povedala že prej; mislim, da imajo besedne zveze, kot so "verjamem vate", "fajn si", "vse bo ok" čudežno moč. Najpomembneje pa je to, da sprejmemo svoje otroke takšne, kot so. Da jih imamo radi in jih vzpodbujamo in sprejemamo tudi, če kdaj ne dosežejo ciljev (predvsem tistih naših). Otroci to čutijo.
