David Egan je sodeloval na olimpijskih igrah, služil je kot ministrant, nastopil je pred ameriškim senatom in pravkar izdal svojo avtobiografijo. Ima Downov sindrom, toda poudarja, da je to le del njegove identitete in ne nekaj, kar bi ga popolnoma opredeljevalo.
43-letnik se je rodil v obdobju, ko je potencial ljudi z Downovim sindromom običajno ostal neopažen. Nekateri so celo verjeli, da takšni ljudje ne bi smeli hoditi v šolo in da bi bilo najbolje, če se ne bi preveč pogosto kazali na javnih mestih. Toda Egan je imel srečo.
Njegovi starši so ga od začetka videli predvsem kot izjemnega človeka, ki ima – tako kot vsak izmed nas – svoje prednosti in slabosti. Podpirali so njegov razvoj in skrbeli za to, da se nikoli ni počutil kot slabši od drugih otrok.
Kathleen, Davidova mama, je presenečena ugotovila, da je fant sposoben ure in ure gledati nastope politikov in da ga zanimajo javne zadeve. Ko je želela zamenjati televizijski program, jo je prosil, naj tega ne stori.
Vedno pogosteje je govoril o tem, kako bi rad delal na podoben način in se ukvarjal s tem, kar mu je bilo najbolj pri srcu, torej s pravicami oseb s posebnimi potrebami.
Več o Davidu lahko izveste tudi v spodnjem videoposnetku (v angleščini):
Za njegovo drugo veliko strast se je izkazal šport, s katerim se je začel redno ukvarjati pri osmih letih. V enem od intervjujev ponosno pove, da je osvojil že več kot 200 medalj. Leta 2000 je sodeloval na paraolimpijskih igrah, njegovi priljubljeni disciplini sta plavanje in košarka.
"To mi je pomagalo pridobiti samozavest, disciplino, odpornost in sposobnost doseganja ciljev. Naučil sem se skupinskega dela in odločnosti. Ugotovil sem, da so paraolimpijske igre precej več kot le medalje. Gre za to, da daš vse od sebe," pravi.
Nikoli ni imel težav z javnim nastopanjem. Ko je vedel, da ne gre le za njegovo dobro, se ga je loteval z največjim entuziazmom. Ta strast je vodila do njegove zaposlitve v Fundaciji Josepha Kennedyja, v kateri tesno sodeluje s člani kongresa in se posveča razvoju rešitev za varnejšo in bolj inkluzivno družbo. Je prva oseba z motnjami v duševnem razvoju, ki opravlja tako funkcijo.
Za celotno ekipo fundacije je bila situacija na začetku drugačna od tistih, ki so jih bili vajeni. "Naučil sem se veliko o tem, kako hiter je tempo dela tukaj. Ugotovil sem tudi, da moram več poslušati kot govoriti," pripoveduje David v intervjuju za revijo Catholic Herald.
Pojasni, da imajo tudi osebe s posebnimi potrebami svoje ambicije in da želi biti vsak izmed njih uspešen. "Pripravljeni smo na delo in sposobni smo zanj. Plačujem davke, volim, nekaj pomenim v družbi," pravi.
Pri pisanju in urejanju avtobiografije sta mu pomagala mama in znan novinar, toda vseeno gre predvsem za njegovo delo. Njegovi bližnji soglasno poudarjajo, da je bilo potrebno njegovo zgodbo povedati z njegovimi lastnimi besedami – da bi pokazali, kako zelo potreben je v družbi glas oseb z Downovim sindromom.
David poudarja, da je vsaka oseba na nek način nadarjena, pa čeprav se ti talenti med sabo močno razlikujejo. Vsekakor pa jih je potrebno čim prej odkriti, ker bodo le tako imeli priložnost, da se razvijejo.
David vidi svoje delo v prid osebam s posebnimi potrebami kot nekakšno poslanstvo, ki ga je treba izpolniti. Zanj je izredno pomembna vera, iz katere črpa moč in vztrajnost za ukrepanje.
"Slediti želim poti, po kateri je hodil Jezus, in se zavzeti za tiste, ki so nerazumljeni in v naši družbi pogosto potisnjeni na rob," pravi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
