"Odvrzi pištolo!" je vpil ameriški policist Chad Robichaux družinskemu očetu, ki se mu je po prepiru z najbližjimi z orožjem približal izza vogala. Njegova žena in otroci so jokali v drugem delu stanovanja. Napadalec se je s Chadom začel ruvati. Ko je policist uvidel, da se drugače ne bo zmogel ubraniti, je sprožil svojo pištolo. Skupaj s kolegom sta v moškega izstrelila enajst nabojev. Ta se je med padanjem na kolena obrnil, policista pogledal in rekel: "Ubil si me!"
Chad je imel občutek, da s sebe ne more sprati krvi nasilneža, ki ga je ubil pred očmi njegove družine. Potreboval bi toplo besedo in podporo, ko pa je doma ženi pripovedoval o dogodku, ga je ta naivno poslušala, kot da bi šlo za vsakdanji pripetljaj, ko mora policist pač ubiti hudobneža, in zaspala. Počutil se je hudo zavrnjenega.
Ta primer policijske intervencije je preučilo sodišče, in čeprav je Chad dobil medaljo za hrabrost, je kmalu po tem dogodku zapustil policijske vrste.
Zaposlil se je v ameriški vojski. Po terorističnem napadu na newyorška dvojčka so ga poslali v Afganistan. Misije se je lotil z ideali, kako se bo boril s sovražnikom, vendar je hitro ugotovil, kako daleč lahko seže človekova hudobija, ki zaradi sebičnosti ne prizanaša niti ženskam in otrokom. Krute resničnosti ni mogel osmisliti ali predelati. Tudi sam je postal drugačen človek, ki je prestopil mejno črto nasilja.
Ob prihodu domov se ni počutil slabo, ko je ob ženinem joku, češ da ji je s svojimi zlobnimi izjavami zlomil srce, v zid vrgel torto in tako svoji hčerki uničil rojstnodnevno praznovanje. Jezen je bil na ženo, ker ji ni mogel povedati, kaj je počel v vojni, saj bi mu rekla, da je pošast, je povedal na spletnem portalu I am second. Da bi zaščitil družino, se je od nje izoliral.
Ko se je leta 2007 vrnil z osme misije v Afganistanu, je začel doživljati panične napade. Tega ni povedal nikomur, ker bi lahko izpadel kot šibak. Iz jeznoriteža se je prelevil v zlomljenega človeka. Zaradi posttravmatske stresne motnje so ga umaknili iz vojaških akcij, kar ga je zelo prizadelo; prej je namreč veljal za dobrega vojaka.
Tokrat mu je žena prišla naproti. Spodbujala ga je k fizični aktivnosti. Tako se je začel posvečati jujitsuju in rokoborbi, kar ga je zasvojilo. Vadil je po 12 ur na dan in osvojil zavidljive naslove. Njegov zakon pa je umrl. Najbolj osamljen je bil, ko je v postelji gledal v ženin hrbet.
Zbližal se je z drugimi ženskami, in čeprav so ga otroci prosili, naj se od matere ne loči, sta jim pojasnila, da bo tako najbolje zanje. Prišel je do spoznanja, da je za svoje težave kriv sam, zato se mu je zdelo še toliko pomembneje, da zapusti družino in otrokom ne povzroča dodatne škode. Veliko je posedal s pištolo v roki in razmišljal, kako bi si vzel življenje, vendar se za to ni odločil, ker jih ni želel prizadeti.
Žena se je v tej družinski drami zatekla v cerkev. Bila je tako jezna, da ni vedela, kako naj moli za moža, zato je Boga prosila: "Bog, naj vidim Chada, kot ga vidiš ti. Pomagaj mi, da mu odpustim, kot mu odpuščaš ti." Za strtega moža je bilo ključno vprašanje, ki mu ga je zastavila, kako lahko počne toliko stvari, doma pa odpove. Priznati je moral, da ima prav. Odločil se je, da bo enak trud, kot ga vlaga v profesionalno življenje, vložil tudi v družino. Svoje sklepe si je zapisal in ženo prosil, naj mu predstavi koga iz Cerkve, ki bi mu lahko pomagal.
Ko je predlaganemu mentorju pokazal svoje sklepe, jih je ta samo odrinil in mu rekel, da to ne bo delovalo. "V ta načrt nisi vključil Boga," mu je povedal. Tako se je Chad odločil, da bo svoje življenje zaupal Kristusu, mentor pa mu je pomagal razviti osebni odnos z Bogom, ki ga prej ni živel. S pomočjo branja Svetega pisma sta razmišljala, kaj pomeni biti moški.
Počasi je travmirani vojak lahko zopet nadzoroval svoje vedenje. Spoznal je, da mora zaščititi ženo, ki se je zanj borila, ko je bil šibak. Boga je prosil, da bi lahko do žene začutil sočutje, in po dolgi molitvi so ga prevzela čustva. Dve uri je samo jokal in izkusil, kako lahko Bog spremeni kamnito srce v meseno.
Otroci so ga doma lepo sprejeli. Sedaj se je moral začeti boriti za najpomembnejšo stvar, za zakon. Z ženo sta ustanovila fundacijo, ki pomaga vojakom, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, in njihovim družinam. Ogromno si jih po vrnitvi iz vojne vzame življenje in veliko njihovih zakonov razpade. Z ženo sta kljub hudim preizkušnjam poročena že čez 20 let.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, avgust 2020.
