Dovolila mu je, da odide

Morda je ena najtežjih stvari v življenju biti ob nekom, ki ga imaš zelo rad in si skoraj ne moreš predstavljati življenja brez njega, pa se mu življenje izteka. Naredil bi vse, da bi ga vsaj še malo ohranil pri življenju, pa ne moreš čisto nič narediti.

Zato prav lahko razumemo tiste, ki v takšnih trenutkih poskušajo vse mogoče, da bi vsaj še malo podaljšali življenje. Pogosto toliko časa pritiskajo na družinskega zdravnika, da pošlje umirajočega bolnika v bolnišnico. Ali je bolniku to v korist in ali bi tudi on lahko odločal in se za to odločil, je seveda drugo vprašanje. Ampak svojci imajo občutek, da so naredili vse in da več ne bi mogli.

Gospa srednjih let je pripovedovala, kako je skoraj dve leti spremljala svojega hudo bolnega moža. Večkrat je bil v bolnišnici, tudi potem nazadnje. Mož pa ji je večkrat rekel, da želi umreti doma, v svoji postelji, ob ženi in otrocih.

Tako ga je nekaj dni pred smrtjo iz bolnišnice pripeljala domov in ga z vso ljubeznijo negovala. Čutila je, kako mu življenje ugaša, in bila skoraj ves čas ob njem. Tako je umiral v njenem objemu in ob strašni srčni bolečini mu je šepnila: "Lahko odideš." Mož je v njenem objemu mirno umrl, njeno srce pa je v tem trenutku krvavelo.

Ta zgodba se mi zdi nepopisno lepa, čeprav tudi zelo težka. Verjetno marsikdo tega ne bi zmogel. Tej gospe je treba samo čestitati, da je ravnala tako, da moža ni priklepala nase in da mu je pustila oditi. To je izraz velike ljubezni, veliko večje, kot če bi se z vsemi močmi borila, da bi morda živel še kakšen dan več.

Zdi se mi dobro slišati takšne zgodbe. Morda bodo komu pomagale v trenutku, ko se bo znašel v podobni situaciji. Če je to uspelo tej gospe, zakaj ne bi še komu. Verjetno je dobro že prej razmišljati o tem. Tudi o tem, kaj pomeni nekoga resnično ljubiti. Pravzaprav se to ne izkaže šele ob umiranju in izpuščanju umirajočega svojca, ampak že veliko prej.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 38.