Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Jerneja in Irenej sta mladi par, ki ju povezujejo številna skupna zanimanja. Oba študirata medicino in se navdušujeta nad potovanji, glasbo, jadranjem in še marsičem. Primorka in Ljubljančan sta se spoznala leta 2011 na Frančiškovem taboru v Vipavi, iskrica med njima pa je preskočila nekaj let pozneje med študijem. Skupaj sta tri leta in pol.
Kako kot posameznika, ki bosta nekoč zdravila ljudi, gledata na trenutno obdobje koronavirusa in brezbrižnost posameznikov, da je virus nekaj izmišljenega?
Jerneja: Odločitev za ta poklic jemljeva kot poslanstvo in si zelo prizadevava, da ne bi obsojala. Razumeva stiske, v katerih smo se znašli vsi. Gre za ogromno omejitev, ki jih je težko sprejeti in se nanje navaditi. Zdi se nama, da ljudi, ki bi zanikali obstoj virusa, ni veliko, je pa glede vsega predvsem veliko teorij. Žalosti naju, kako nizko je v očeh ljudi padla znanost in medicina, najbolj pa si želiva, da bi bili zmožni normalne komunikacije in razčiščevanja dvomov, ki so normalno prisotni.
Irenej: Ker imava malo več vpogleda, kako naporno je zdravljenje bolnikov za zdravstvene delavce in vidiva, kako so utrujeni, naju predvsem žalosti, da ne znamo biti solidarni in stopiti skupaj. Namesto tega se delimo na dve strani in je povsod veliko nestrpnosti
Takoj ko se je začel covid, sva pomagala v klicnem centru, odgovarjala sva na vsakovrstna vprašanja državljanov. Sam sem delal v epidemiološki službi na NIJZ, Jerneja pa je šla pomagat v dom starejših občanov v rdečo cono. Zdaj že nekaj časa pomagava pri jemanju brisov v eni od ambulant.
Oba sta ljubitelja potovanj, ki so svojevrstna preizkušnja. Kaj vama prinašajo kot paru?
Irenej: Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so potovanja za vsakogar nekaj neprecenljivega. Kot paru pa te potovanje, sploh v daljne kraje, izzove – postavi te v ogromno različnih situacij, neprijetnih stanj drug z drugim, ven iz cone udobja. Ko si skupaj 24/7 in hkrati utrujen, umazan, lačen, se res lahko spoznaš, saj deliš tako lepe kot težke trenutke. Pravijo, da bi moral iti vsak par pred poroko vsaj za nekaj tednov na pot!
V času našega pogovora se nahajata na dveh različnih koncih Evrope. Kako vama ob razdalji uspe vzdrževati močno vez drug z drugim? To odnos okrepi ali ga morda v neki točki zavira?
Jerneja: Ko sva se začela več družiti in spoznavati, je bila ena prvih stvari, ki mi jih je Irenej povedal, da čez slabo leto odhaja z enosmerno vozovnico najprej v Avstralijo, nato pa na Novo Zelandijo, v Indijo … Odločitev ni bila lahka, a ker sva verjela, da sva za skupaj, sva tudi vedela, da bova zmogla. Nikoli nisem pomislila, da bi mu rekla, naj ostane. Če je to nekaj, kar je moral storiti, kar je čutil, da si res želi – potem ga bom v tem podprla.
Irenej: Jerneji sem dejal, da bi res rad bil z njo, ampak da je tu še ena stvar, na katero se želim podati. Odločila sva se, da bova to zmogla. Po nekaj mesecih sva se videla na Filipinih in nato po še nekaj mesecih v Indoneziji, tako da je bilo malce lažje. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da sva z zvezo na daljavo veliko dobila. Mogoče sva bila za neke normalne razvojne korake v zvezi tudi prikrajšana, je pa od vsega tega gotovo ostala misel, da če sva prebrodila to, bova pa še kaj.
Jerneja: Ena izmed stvari, ki jih pri drugih najbolj občudujeva in ceniva, je sposobnost iskanja ravnovesja – med družino, službo, obveznostmi … V najinem primeru velik del predstavljajo potovanja. Dokler loviva neko ravnotežje med tem, da greva vsak po svoje in da greva skupaj, odnos raste. V trenutku, ko bi se to rušilo in bi vsak začel gledati preveč nase, bi se to obrnilo v drugo smer. To je seveda lažje reči kot narediti, tako da se loviva. Ne uspe vedno, morava se uskladiti in si priznati, kdaj sva šla pa predaleč. Na splošno pa meniva, da se tega še kar uspešno lotevava.
Glede na to, da sta obiskala že velik del sveta, katerih 5 krajev bi moral – če pustimo ob strani raznovrstne ovire – vsaj enkrat v življenju obiskati vsak posameznik?
Irenej: Ne bi toliko omenjala konkretnih destinacij, temveč bi se bolj osredotočila na izkušnje, ki bi jih privoščila vsem.
Najprej, da doživiš nekaj, kar ti pokaže, kako si majhen oz. kjer si res očaran nad Božjim stvarstvom. Za naju je to jadranje, surfanje, potapljanje, hoja v gore, plavanje z morskimi psi, nekaj, kjer si soočen s silami narave.
Priporočava obisk tretjega sveta, nekam, kjer imajo popolnoma drug način življenja, kjer so druge vere, kjer je druga hrana, drugačen standard, kjer ljudje bolj živijo iz danes na jutri, a hkrati vidiš, da so lahko srečni kljub temu, da nimajo veliko. Za naju je bila taka destinacija Indonezija.
Na tretjem mestu je bolj konkreten predlog: vsakemu bi priporočala, da gre na Camino de Santiago, Jakobovo pot. Midva sva šla po portugalski poti ob oceanu. Pomembno je, da si lačen, žejen, premočen, ožuljen, utrujen, da skupaj s svojimi mislimi in težavami počasi premaguješ pot proti enemu samemu cilju – priti v Santiago.
Priporočala bi izkušnjo z lokalnim prebivalstvom. Da se nekje, po možnosti v tretjem svetu, sporazume z "lokalci", da živi z njimi, doživi njihove navade in lokalne obrede. Sam sem imel zelo lepo izkušnjo na Samoi. Zelo sva jih začutila tudi na res posebnem otoku Sulawesiju v Indoneziji, kjer sva prisostvovala na njihovem pogrebu, z njimi jedla …
Jerneja: Povsod imaš lahko fajn izkušnjo. Recimo na Filipinih sva šla bolj proti severu, kjer sploh ni bilo turistov in sva bila edina. Res je nekaj nepozabnega, da se jim pridružiš pri njihovem načinu življenja.
Irenej: Na prvo mesto pa uvrščava Slovenijo. Vedno znova ugotavljava, da je v naši deželici še toliko lepih krajev, ki jih nismo odkrili, toliko doživetij in lepot. Preden letimo v daljne kraje, bi bilo dobro raziskati še domovino.
Jerneja: Zdi se mi, da premalo cenimo, poznamo in se premalo zavedamo, kaj imamo. Večkrat kot gremo ven iz države, bolj začnemo ceniti, kaj imamo doma.
Irenej: Meniva, da je Slovenija ena boljših držav za življenje.
Kaj bi svetovala nekomu, ki bi rad potoval, ampak ga je hkrati strah pred novim, pred tem, da ne bo šlo vse tako, kot si je zamislil?
Jerneja: Najprej se moramo vprašati, kaj hočemo. Če je to prvič, se vprašajmo, katera država ni preveč zahtevna za potovanje, če se še ne znajdemo dobro. Nimajo vse države dobro organiziranega javnega prevoza. Na mestu je tudi razmislek o financah, sploh za študente. Ko se enkrat lotimo, pa čisto konkretno splanirajmo pot. Brskajmo po vodičih itd.
V nobenem primeru pa nas ne rabi biti strah. Vzameš v zakup, da verjetno ne bo šlo vse po načrtih, da boš kje malo zamudil, da boš moker od dežja, da boš kje spal s ščurki.
Treba je ven iz cone udobja, ker je to vedno nagrajeno. Ob tem rastemo.
Irenej: Glavno sporočilo pa je: samo pojdite. Približno si naštudirajte proračun, razmislite, kakšno udobje vam je pomembno. Dandanes se vse da urediti prek telefona in hitro. Pomembno je, da zbereš pogum, kupiš letalsko karto in greš. Vse neprijetnosti so samo dobra zgodbica čez nekaj let.
Bi delila kakšno anekdoto s potovanj?
Ireneja: Različne so. Od tega, da skoraj zamudiš letalo, ker si nekaj zafrknil, do tega, da greš na napačen avtobus. Vse živo se zgodi. Ko recimo potujem po državah tretjega sveta, za menoj velikokrat vpijejo "Barbie, Barbie." :)
S potovanj se vrneta tudi z anekdotami
Če se dotaknemo še ene vajine strasti, jadranja, vama izkušnje z odprtega morja pomagajo pri tem, da znata prepuščati in sprejemati tegobe vsakdana?
Jerneja: Ultimativna stvar, ki nama jo jadranje daje, je, da se zaveš, kako si majhen, v primerjavi z morjem smo res ena lupinica. Pa tudi sicer, da je nad nami nekaj večjega. Dobiš veliko spoštovanja. Na morju res pridobiš neko ponižnost, ki ti vsekakor pride prav tudi v odnosih.
Irenej:. Ko upravljaš z barko, moraš biti zelo trden in odločen, obenem pa ohranjati mirno kri, da se ostali okoli tebe počutijo varno. Ob manevriranju ni prostora za oklevanje in napake. Ko si nekaj zadaš, moraš tudi speljati, kar je dobra šola za življenje.
Povezujejo vaju številna skupna zanimanja, kako pa je takrat, ko med vama pride do nesoglasij?
Irenej: Res je blagoslov, da imava toliko skupih dejavnosti. Poleg potovanj je tukaj še glasba, gledališče, hoja v hribe, surfanje, šport … Skupni interesi po najinem mnenju res pomagajo pri gradnji odnosa, saj skupaj preživljaš več časa in to na način, ki je obema všeč. Ta skupni čas je tudi bolj razgiban in te postavlja v različne situacije, manj potrebe imaš po času zase in za svoje želje, lažje se usklajuješ ... Absolutno pa pride tudi do nesoglasij.
Jerneja: Prva stvar, ki sva jo morala storiti, je bila, da sva sprejela, da so konflikti nekaj normalnega. Če se v nečem ne strinjava, nisva še nič zafrknila. Ko to enkrat sprejmeš, je vse lažje. Sicer pa se skušava držati, da ne greva skregana spat in da skušava razumeti, kaj drugi čuti, kaj govori. Če to ne gre, si poveva, da ne razumeva, ampak to vseeno sprejemava. Stopiva en korak nazaj in se najdeva nekje vmes.
