Gotovo nas večina pozna staro ljudsko modrost, ki smo jo kot otroci pogosto slišali od svojih staršev: "Ne sodi knjige po platnicah." In strastni bralci z vsega sveta lahko nedvomno potrdijo, da se za mnogimi grdimi in dolgočasnimi platnicami skrivajo pravi zakladi.
Pobudo Človeška knjižnica so začeli na Danskem, kjer si zadnjih dvajset let prizadevajo, da bi odpravili predsodke, ki jih posamezniki pogosto gojijo do drugih ljudi. Projekt uporabnike spodbuja, da si za pol ure "izposodijo" človeka in se poglobijo v poglavja njegovega življenja.
Zamisel je zagotovo privlačna in človeka spodbudi, da določenih oseb ne "obsoja" vnaprej. Kot tudi sicer pogosto drži v življenju, se je namreč težko znebiti oznak, ki smo jih deležni v življenju, ljudje pa nemalokrat ne zmorejo videti onkraj svojih predsodkov.
"Človeška knjiga" ima naslov, ki je v skladu z njenim trenutnim položajem ali razmerami, recimo "brezposeln", "spreobrnjenec" ali pa "spolno zlorabljen". Nekateri ljudje k temi pristopajo z zelo malo predznanja, prek pogovora pa spoznajo, kaj tista oseba v življenju doživlja, in tako z njo lažje vzpostavijo razumevajoč in sočuten odnos.
Prostovoljci v vlogi človeških knjig so pripravljeni odgovarjati na kakršnakoli vprašanja bralcev, ne glede na to, kako zahtevna so, kar je že samo po sebi izjemno pogumno. Toda s tem, ko se predstavljajo kot "odprte knjige", ljudem dopustijo, da njih in kogarkoli drugega, ki se morda znajde v podobnem položaju, vidijo v povsem novi luči.
Omenjeni projekt je dosegel velikanski uspeh po vsem svetu, na spletni strani Človeške knjižnice (The Human Library) pa so predstavljeni nekateri dogodki, ki omogočajo tudi virtualno izposojo človeških knjig.
Neprofitna organizacija išče tudi prostovoljce, ki bi pomagali pri odpravljanju predsodkov: če ste morda pripravljeni nositi svojo oznako "katoličana", lahko uporabnikom knjižnice predstavite svoje življenje in verska prepričanja, ali pa odgovorite na zahtevna vprašanja, ki se ljudem porajajo ob misli na katoliško vero in si o njej želijo izvedeti nekaj več.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
