Benjamin Siter je najstarejši izmed štirih otrok Vilme in Danija Siterja, ki sta ustanovila društvo Družina in Življenje. Na vabilo, da pomaga pri delu, ki so ga leta 2000 začeli starši, se je odzval leta 2014, v polnosti pa leta 2016. Leta 2020 je tudi uradno prevzel vodenje Družine in Življenja.
Kakšne so danes razsežnosti Družine in Življenja (DiŽ)?
Delamo z 250 zakonskimi skupinami po vsej Sloveniji, na leto pripravljamo 17 vikend seminarjev, na katere je pred epidemijo prihajalo 650 parov letno. Te skupine vodi 180 prostovoljnih voditeljskih parov, nekateri pari vodijo po dve, celo tri zakonske skupine. Srečujejo se enkrat mesečno in delujejo po gradivih, pripravljenih za osem letnikov, ki jih ravno prenavljamo. Vmesni povezovalni člen so regijski voditeljski pari, ki jih je 25.
Imamo tudi pričevalske pare, ki po župnijah in drugih dogodkih pripravijo okoli 60 pričevanj na leto. Izhajajoč iz konkretnih življenjskih situacij govorijo o svojih izkušnjah, vendar ne o neki "idealki", temveč predstavijo svojo pot rasti v zakonu, svojo nemoč in Božjo pomoč, kako je Bog spremenil odnose. Izdajamo revijo Družina in Življenje, ki jo prejema skoraj 5.000 družin.
Vaše delo je pred epidemijo temeljilo na živem srečevanju skupin in dobro obiskanih seminarjih. Kako je preživelo dva vala korone in kakšne spremembe so v tem času nastale?
Bom čisto iskreno priznal, da nas je korona v začetku močno "klofnila po glavi" in nekaj časa smo bili v stanju šoka. Po drugi strani smo bili ravno na meji pregorelosti od prej, tako da so se razne omejitve pokazale kot blagoslov v preobleki. Če bi delovali kot do tedaj, ne bi prišlo do globljega, strateškega premisleka, obenem bi prišlo do fizične pregorelosti pri prenekaterih sodelavcih, tako da smo se najprej odpočili. Nato pa smo zagnali pobudo Stotinke za odnose, kjer smo objavljali kratke videe parov s spodbudno mislijo. Z lansko jesenjo pa smo začeli z izkušenimi gosti snemati cikel oddaj Odnosi so zakon, ki so bile zelo dobro sprejete.
Obenem se je zgodil prehod zakonskih skupin na Zoom. Skoraj 90 odstotkov zakonskih skupin je presedlalo na srečevanja po spletu, seveda je nekaj tudi takšnih, ki se tega niso lotile in se tudi ne bodo, tako da je bilo žal tudi nekaj osipa oziroma so čakali na priložnost za vnovična srečevanja v živo.
Hkrati smo začeli snemati spletne seminarje. Nadaljevalni seminar, ki se ni mogel uresničiti v živo, smo posneli in bili res presenečeni nad odzivom. To kaže, da je potreba po takšni formaciji zelo velika, dejstvo pa je, da pari po zakonskih skupinah in voditelji, ki smo vajeni druženja in srečevanja z ljudmi, neizmerno pogrešamo občestveni vidik v živo in tukaj kljub inovativnim pristopom še vedno zeva velika praznina.
Kakšno je, po vaši oceni, stanje med zakonci, je to obdobje zaprtosti precej prizadelo družine?
Družine, ki so resno delale na odnosu, je to obdobje samo še bolj povezalo. Pri marsikaterih drugih družinah, za katere si ne bi nikoli mislil, da bo hudo, pa je bilo ali je še zelo hudo. Kot pravi Aleš Čerin: "Šele ko ožmeš sadež, vidiš, kakšen sok ven priteče." In ta korona nas je vse zelo ožela. Obenem se je pokazalo, da se je tistim, ki so delali zares, to močno obrestovalo.
Je res, da kriza še posebej prizadene zakonce, ki ne vlagajo dovolj v razvoj osebne vere in odnosov? Je to dvoje mogoče povezati?
V rasti svoje osebne vere imam tudi sam padce in vzpone, obdobja, ko sem bolj in ko sem manj zvest. Dan, ki ga že zjutraj najprej izročim Bogu in prisluhnem v tišini, kaj mi ima povedati skozi Božjo besedo, je drugačen in zame in za mojo družino. Se pravi, odnosov se ne da graditi mimogrede, ampak je treba k temu pristopati namensko, zavestno, in to najprej velja za odnos z Bogom. Zato naše pare vedno spodbujamo k rednemu branju Svetega pisma in jim priporočamo, naj si kot pripomoček naročijo tudi Besedo med nami, ki jo izdajate pri Družini.
Meni je hudo, ko vidim, da mnogi iz moje, mlajše generacije kljub temu, da imamo na področju gradnje odnosov med možem in ženo danes na voljo veliko znanja, orodij in različnih možnosti, še vedno ne vstopimo v to. Tako se po nepotrebnem še v našo generacijo prenašajo tiste znane slovenske težave in posebnosti.
Katere so te težave in posebnosti?
Pri nas je, na primer, veliko sobivanja v istih hišah s starši, kar v Sloveniji povzroča nešteto težav. Sveto pismo je jasno: "Mož bo zapustil očeta in mater, se pridružil svoji ženi …" in bosta skupaj gradila edinost. Tega vsaj mentalno, če že ne fizično, premnogi danes ne storijo, kar vodi v premnoge družinske drame, ki vodijo v pekel ali v ločitev. O tem smo veliko govorili v svojih oddajah.
Naslednja posebnost je, da se zelo radi obkladamo s krivdo. Vedno iščemo, kje je kdo v odnosih kriv, in potem to zamerimo, nosimo s seboj in tega ne znamo predelati, se o tem ne znamo pogovoriti.
Mlada generacija pa ima, ne samo pri nas, še to težavo, da se boji zavezati s poroko, ker imajo zelo napačne predstave o tem, kaj to sploh je. Trpimo za kroničnim pomanjkanjem dobrih zgledov odličnih odnosov. Ne mislim "idealnih", pač pa odličnih zato, ker se na njih dela. V DiŽ ne idealiziramo, namenoma si dopuščamo ranljivost. Tistega kvazi krščanskega zakona, kjer je na videz vse popolno, in tiste "fake" krščanske brezhibnosti smo se vsi prenažrli in je ne maramo ter nam gre organsko na živce. Bolje je spoznati, da sem grešnik, da moram začeti delati na svojem odnosu z Bogom, na svoji rasti, se namenoma odločiti za svojo ženo ali moža vsak dan znova in zavestno graditi odnos, vedeti, da bom še padel …, a vedeti tudi, da se bom z Božjo pomočjo pobral in da je to v redu.
Kakšni so sadovi pri parih, ki so program DiŽ vzeli zares?
Sadovi so, da se učimo bolje pogovarjati, da se zavedamo pomena dela na odnosih, da si znamo vsak dan vzeti nekaj časa za Boga in za ženo ali moža, da poznamo načine, kako reševati spore, in da poznamo vzgojne pristope.
V zakonskih skupinah si pari podelimo ogromno izkušenj in vidiš, da nisi edini, ki imaš določene težave. Od mnogih primerov dobre prakse, ki jih slišiš od drugih, nekaj vzameš in si tudi s tem v praksi pomagaš. Sploh pa na področju prenosa vere otrokom. Zato je treba načrtno izkoristiti priložnosti, kjer so mladi skupaj, kot so naši tedni duhovnosti v Veržeju. Vidimo, da to prinaša sadove, saj pri otrocih in najstnikih obuja željo: "Tudi mi bi radi tako lepo živeli!"
Če se vrnemo k vam osebno, zdi se, da v svojem delu za DiŽ ne gre več za pomoč staršem, ampak v njem vidite svojo osebno poklicanost ... Kako v tem okolju vidite svojo prihodnost?
Da, neki klic po delovanju v Božjem vinogradu sem začutil že zelo zgodaj. Kot mulec sem razločeval celo duhovniško pot. Po svojem osebnem spreobrnjenju pri dvajsetih sem šel na teologijo, ker sem želel delovati nekje na področju evangelizacije in sem se v tem okolju vključeval. Tudi delo pri Svetopisemski družbi je šlo v to smer.
Posvojiti delo DiŽ in ga videti kot del moje zgodbe je nekaj, na čemer sem moral nekaj let delati in se zelo spraševati, kaj je tukaj pot mojih staršev in kaj moja osebna pot. Ko sem v Stični lansko leto prevzel vodenje tega dela, sem se tisto noč zbudil ves v znoju in trepetu, v hudem občutku nemoči in neusposobljenosti. Toda potem se je zgodilo nekaj čudovitega. Spomnil sem se na misel, da Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Takrat sem občutil močno potrditev in odgovor: "Glej, ti se drži Mene in vse bo v redu." To dejansko izkušam iz dneva v dan.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 36.
