Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 23. oktobra |
Sveti Ignacij
Aleteia logo
home iconNavdihujoče zgodbe
line break icon

Tudi do 20 ur na dan tveganja za druge. “Vedeli smo, da bodo prišle kritične situacije”

gasilci blaž turk

ArbnoraMemeti

Tako je bilo poleti v Severni Makedoniji

Lojze Grčman - objavljeno 05/10/21

Izzivi in tveganja poklicnega in prostovoljnega gasilca v eni osebi

Blaž Turk prihaja iz Komna. Gasilec je postal, še preden je šel prvič v šolo. To je preraslo v njegov poklic – zdaj je direktor in poveljnik poklicne gasilske enote v Sežani in prostovoljni gasilec v domačem kraju. Bil je vodja prve skupine gasilcev slovenske odprave – v dveh skupinah je skupaj sodelovalo 99 pripadnikov začasnega sestava, ki jih je Slovenija poslala v Severno Makedonijo. Ta ekipa je pred dvema mesecema uspešno opravila misijo v Severni Makedoniji, kjer so divjali obsežni požari. 

Kakšen je bil vaš delokrog pri gašenju in reševanju vasi v okolici Berova v Severni Makedoniji?
Na območju požara je bilo več vasi, ki so bile ogrožene ali potencialno ogrožene. Naša naloga ni bila evakuacija ljudi, ampak smo se postavili na obrambno linijo ob vaseh in skupaj z domačini, vojsko, policijo, lokalnimi oblastmi obranili fronte požara, da niso prišle do vasi. Tako smo obranili tudi vasi.

Kako se človek počuti, ko je tako obsežen ogenj nekaj deset metrov ali nekaj metrov od njega?
Razmere so bile zelo nevarne. Požar se je razvijal zelo hitro. Doživljali smo njegove vrtince, preskoke, ki jih v Sloveniji nismo vajeni na tak način. Požar se je na nekaterih mestih v nekaj sekundah razširil na območje 200 x 200 metrov. Morali smo umakniti svoje gasilce in vozila, lahko bi se kaj zgodilo. Na srečo so gasilci zelo dobro izurjeni, pripravljeni, imajo zelo kakovostno zaščitno opremo. Vedeli smo, kje so smeri umika. A če bi se kaj zalomilo, bi se lahko zgodile poškodbe, okvare vozil, morda bi kakega tudi izgubili.

gasilci blaž turk
Jutranji sestanek pred odhodom na delovišče. Blaž Turk sedi ob zidu z zvezkom.

Brez pretiravanja – dejansko ste tvegali življenja in vsekakor tudi poškodbe.
Pri tako velikih požarih je jasno, da gre za odhod v tvegane razmere, da smo na preizkušnji, da bodo tudi kritične situacije. Tega smo se zavedali vsi. Bili smo bistveno bolj ogroženi, kot če bi šlo za manjši požar.

Kako ste čutili naklonjenost, hvaležnost, morda tudi ganjenost tamkajšnjih ljudi?
To je neverjetno. Hvaležni so bili, takoj ko so nas videli, ko smo komaj prišli. Njihov gasilski sistem ni tako dobro razvit kot pri nas. Tu je še govorna bariera, ki je bila manjša v primerjavi z gasilci iz drugih držav. Hvaležnost smo čutili vsako sekundo. V vaseh smo dobili hrano, pijačo, vsakršno podporo, okvare so logisti uredili s pomočjo lokalnih mehanikov. Mi smo bili njihovo edino upanje. Tega so se zavedali.

Se vam je kak dogodek še posebej vtisnil v spomin?
Spomnim se, da je požar prišel do dveh hiš, ki smo ju obvarovali. Zdelo se je, da sta prazni oziroma nenaseljeni, ker v času, ko se je požar približal, ni bilo nikogar tam. Ogenj se je že dotaknil ostrešja, prišel je do zidov. To smo pogasili in nadaljevali intervencijo. Ko smo se zvečer vračali, smo v hišah videli luči in spoznali, da v njih dejansko ljudje živijo. Uspelo nam jih je obvarovati, ampak šlo je za milimetre in sekunde. Veseli smo tega. 

Po sedmih dneh nismo mogli več delati. Razmere so bile izredno zahtevne, vsak dan smo bili v nevarnosti, fantje so vsak dan delali okrog 12 ur, nek dan tudi 20 ur, da smo zaključili delo. Po tednu dni ne gre več: preveč je žuljev, nevarnost za poškodbe se poveča, ljudje so izmučeni. Menjava je bila nujna. Prišla je druga slovenska enota.

Vas je pestilo tudi pomanjkanje spanca?
Gotovo, to se je še bolj poznalo po vrnitvi v Slovenijo, ko adrenalin spusti in se razmere normalizirajo. Mi, vodstvena ekipa, smo spali še manj kot gasilci, saj smo z drugimi enotami in lokalnimi oblastmi sestankovali in usklajevali delo, leteli s helikopterji, da smo videli, kje je žarišče požara. Bili so dnevi, ko nismo spali praktično nič. Tudi gasilci so bili silno utrujeni, ampak izjemno motivirani.


Spomin na pokojnega Žana


“V preteklem tednu sem izvedel za novico, da je žal v prometni nesreči življenje izgubil še ne 20-letni Žan Kofol, ki je bil tudi član prve ekipe gasilcev, ki je gasila požar v Severni Makedoniji. Novica me je zelo pretresla, saj sva se še 25. septembra videla na interni analizi intervencije v S. Makedoniji. Spoznala sva se na poti v Makedonijo. Žan je bil izjemen mlad gasilec, poln energije, zanosa, znanja, pripravljen postaviti sebe pred ogenj in s tem zaščititi druge, nikoli ni odnehal, ko je bilo treba delati. Slava mu. Izrekam tudi iskreno sožalje družini in svojcem.”


Kaj vas ne glede na tveganja žene v poklicno gasilstvo?
Osnova je motiviranost, da nekomu pomagaš in širiš tovrstno znanje. Poskušamo se izobraževati za to, da bomo varno opravili svoje naloge. Moja osebna zgodovina je zanimiva. Stari oče je bil ustanovitelj gasilskega društva, oče je bil poklicni gasilec, brat je tudi, jaz sem, partnerka dela na upravi za zaščito in reševanje. V družini se veliko stvari vrti okrog gasilstva. To je moje življenje, to rad delam. Zavedam se nevarnosti, vem, da bi se marsikdaj lahko končalo bistveno drugače. Tudi v Severni Makedoniji.

Je bilo tam kdaj kritično?
Neka ekipa se ni javljala sedem minut. Tedaj sem vzel medicinsko ekipo in jo odpeljal na mesto, kjer so bili ti fantje. Pomislil sem na najhujše. Lahko bi koga izgubili. Tudi če vse narediš prav, je na tako velikih intervencijah mogoče, da se kaj zgodi. Odgovornosti se ne moreš izogniti. Če si vodja, si vodja. Na srečo je bilo vse v redu. Bili so na ogroženem območju, a v tistih minutah, ko smo jih klicali, niso imeli s sabo radijske postaje. Vse se je razpletlo dobro, ampak lahko se ne bi. Na tej intervenciji smo imeli le eno poškodbo prsta. Hvala Bogu, da je bilo “le” to.

Kako s takšnim urnikom usklajujete družino?
S partnerko imava hčerko. Med posredovanjem v Severni Makedoniji sva poklicala na pomoč stare starše, ker sem bil jaz tam, partnerka pa je bila v službi, da je urejala logistiko in formalnosti za našo misijo. Sicer se poskušamo usklajevati. Z družino preživim največ časa, kolikor se da.

Hvala vam, spoštovani gasilci

Oktober je mesec požarne varnosti, zato želimo v tem mesecu izvesti še poseben poklon gasilcem, ki nesebično pomagajo ob vseh mogočih tegobah in nezgodah, kot so požari, poplave, potresi in druge nesreče. V ta namen združujemo moči s spletnim portalom druzina.si. Vsak oktobrski teden si boste tako lahko na obeh spletnih platformah prebrali po dve zgodbi z gasilcem ali gasilko v glavni vlogi. Vabimo vas torej k branju in se obenem zahvaljujemo gasilcem za ves trud in prizadevnost!

V žal tako razdeljeni državi gasilci doživljate veliko zaupanje praktično vseh. Kaj ljudje pri vas najbolj cenijo?
Požrtvovalnosti, vrednot, ki jih gojimo gasilci, bi se lahko nalezli vsi. Ne glede na politiko, župana, lokalno, regijsko ali državno naravnanost politike. Tudi fantom pravim, da pustimo politiko in se povsem osredotočimo na svoje delo. Morala, pripravljenost pomagati, nesebičnost – na ta način lahko gremo naprej in nismo odvisni od trenutne politike. Vsi politiki tako ali drugače cenijo naše delo. Tudi država se odzove, imamo njeno podporo. Tu ni dvoma. Gasilec je eden najbolj cenjenih poklicev v Sloveniji, ker delamo to, kar znamo. Naredimo in pika. Lepo je, ko dobimo zahvalo. Ampak to delo smo si izbrali, ker ga radi opravljamo.  Zato smo tudi uspešni.

Kako za gasilstvo navdušujete mlade?
Ko spremljam društva, ki delujejo v okolici, mislim, da jim mlade uspeva animirati kar dobro. Kljub poplavi aktivnosti, ki je nekoč ni bilo. Solidarnost, pomoč, skupinsko delo – tega se otroci naučijo pri gasilcih. V dobi, ki je zelo individualistična. Zelo malo ljudi poznam, ki so bili dejavni gasilci, nato pa so “zabluzili”. Praktično nič. Vedno smo rekli, da kdor je pri gasilcih, je pa gotovo v redu.

Pomemben element je, da se ne dela za denar. Z izjemo poklicnih gasilcev gasilstvo temelji na prostovoljstvu. Tudi gasilski inštruktorji in mentorji v lokalnem okolju svoje delo opravljajo v prostem času in zastonj. Plačilo je “hvala” in rezultat, ki ga vidiš pri otrocih, da si jih usmeril v pravo smer.

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Tina Martinec Selan
“Moža so že večkrat vprašali, ali ima vse otroke z isto ženo”
2
Ewa Rejman
Zakonca o posvojitvi treh deklic: “Posvojitev je kot nosečnost, k...
3
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem nadstropju: “Angeli ...
4
Urška Kolenc
Ko v družino zareže alkohol: “Žal mi je, da se nisem šel zdravit ...
5
Aleteia Poljska
Otroške anekdote v cerkvi, ki vas bodo nasmejale do solz
6
martin golob maša za motoriste
Martin Golob
Nepozabno: pri maši še nikoli nisem videl toliko usnjenih jaken, ...
7
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
Najlepša redka imena za deklice za vsak mesec v letu
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.