Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 27. septembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Ko je zbolela hči, je še bolj ozavestila, katere stvari so v življenju zares pomembne

11-1.jpg

Fotografija je last Brigite Smrekar.

Urška Kolenc - objavljeno 17/01/22

"Ves čas imamo neke želje in se ubadamo z materialnimi stvarmi, namesto da bi pogledali, kaj v resnici potrebujemo: nasmeh, objem"

Brigita Smrekar je mama dveh otrok, po poklicu pa frizerka. Zavedanje, da so lasje pomemben del zunanje podobe, sploh pri predstavnicah nežnejšega spola, se je še okrepilo, ko so pred dvema letoma lasje izpadli njeni takrat sedemletni hčerki Miji, ki je zbolela za levkemijo in tudi uspešno okrevala, lasje pa so ji zrasli nazaj.

Ta izkušnja je Brigito nagovorila, da je začela sodelovati z skladom Little Princess (Mala princesa) iz Anglije, ki otrokom in najstnikom, ki so zaradi raka in drugih bolezni ostali brez las, brezplačno priskrbi lasulje. V njen salon 3ka v Domžalah vsak dan prispe vsaj en paket s čopom postriženih las, tedensko pa se pri njej oglasita vsaj dve stranki, ki želita darovati lase.

S kakšnimi občutki ste se soočali ob novici, da je Mija zbolela?
Ko so nas poslali na preiskave v Ljubljano, niti nismo točno vedeli, za kaj gre. Ko sem izvedela, je bil najprej šok, zbeganost, pomisliš, zakaj se to dogaja ravno tebi. Ne veš točno, kakšno bo zdravljenje, kakšne so možnosti za ozdravitev, kaj to dejansko pomeni za nas. Si razočaran, prisotno je vprašanje zakaj, hkrati pa veš, da moraš naprej, in se zaženeš. V tednu po diagnozi, ko je bilo še vse negotovo, smo se pripravili, da bo, kar pač bo. Potem si rečeš: preživela bo, šlo bo mimo.

Kako je bolezen sprejela ona, kako ste jo opogumljali med zdravljenjem?
Vedela je, da se nekaj dogaja, ko so jo v bolnici pregledovali zdravniki in je bila zraven pri vseh pogovorih. Bili smo v izolaciji, tako da se je vse bolj ali manj dogajalo v bolniški sobi. Ni razumela, kaj govorijo, nič ji ni bilo jasno.

Potem sem ji prek risanke Mia in jaz razložila, da so v njenem telesu molekule, ki jih napadajo “mulekule” iz risanke – slabe celice –, zato je kri slaba. S kemoterapijo ji bomo pomagali in premagali “mulekule”. Na ta način je tudi razumela. Vse smo ji povedali na način, ki ga razume, ničesar ji nismo prikrivali. Razložili smo ji, da je bolezen ozdravljiva, samo da je treba potrpeti, se boriti, da smo skupaj v tem in da bomo zmogli.

Ste kdaj pomislili na najslabše?
Nikoli. Sem optimistka, prav tako partner. Če sem slučajno začela razmišljati v napačno smer, me je on takoj preusmeril: ne, tako ne bo.

Njeno zdravljenje ste spremljali od blizu. Kaj vam je takrat najbolj pomagalo?
Sem človek, ki mu grejo na živce prazne besede, v smislu ah, saj bo. Ne zdi se mi iskreno, je prisilno. Največ mi je pomenilo zavedanje, da je nekdo z mano, pa tudi če ne prav v tistem trenutku. Zavedanje, da nekje je in se lahko obrnem nanj, če ga bom potrebovala. Objem brez besed mi pomeni veliko več, kot da bi mi nekdo nekaj govoril.  

Miji so izpadli lasje. Kako je sprejemala to zunanjo spremembo na sebi?
Že ko so ji začeli izpadati, sem jo prepričala, da sem ji precej dolge lase postrigla na oster paž. Zadaj sem jih že zelo skrajšala, spredaj pa sem ji pustila dva čopa. Obe sva si lase pobarvali na mavrično barvo. Bila je malce vzhičena, češ, z mami imava enako frizuro, morski deklici sva. Toda ko je morala ven, si je dala na glavo kapo. Ugotovili smo, da ji je bilo precej nerodno, ker sem jo postrigla, šlo je za veliko spremembo. Zaznala je, da se bo mogla posloviti od las, kljub temu da smo veliko govorili o tem. Postavili smo jo pred dejstvo, da v tem primeru ne gre drugače, ali lasje ali zdravje. Na drugi strani je smrt, če se ne zdraviš, ne preživiš. Lasje zrastejo nazaj in to je najmanj, kar se ti lahko zgodi.

Do spoznanja, da ji je treba pobriti lase, je prišla sama, dovolj ji je bilo nenehnega izpadanja. Doma v kopalnici smo jo pobrili, potem je še ona pobrila partnerja. Malo smo se razjokali. En teden je potem ves čas nosila kapo, potem pa jo je dala stran, kljub temu da je bila zima. Sprejela se je in ugotovila, da je lepa tudi brez las. Pri tem so ji pomagali tudi drugi, ko so ji povedali, da je lepa, da ji izstopajo oči, kako ima lep obraz. Otroci, če jih pripraviš, vse stvari sprejmejo prej kot odrasli.

Webp.net-resizeimage45-6.jpg
Sveže obrita, med britjem atija

Sploh za predstavnice ženskega spola so lasje prepoznaven znak ženskosti, kar se kaže že pri deklicah, ko druga drugi ustvarjajo pričeske in podobno. Kako na ta vidik gledate vi kot frizerka?
Ne glede na vse, kar vidim, se sama niti ne znam postaviti v njihovo kožo. Prej nisem razmišljala o tem, kako se nekdo brez las počuti. Meni to ni grozno, vem pa, da njim to ni prijetno. Opazujem punce, najstnice, ki jim priskrbim lasuljo. Nerodno jim je, skrivajo se, ponavadi v salon pridejo s kapo. Za lasmi se večkrat skrivamo. Če je las dolg, so pokrita lica, ušesa, vrat. Ko daš lase stran, že če imaš spete v čop, se bolj pokažeš. Ko dekleta dobijo lasuljo, so šokirane, ne vejo točno, kako bi se opredelile. Vidiš, da so vesele, ponosne, da imajo lase. Ko jih opazujem, dejansko vidim to vlogo las.

Ženske se velikokrat rade pritožujemo: imamo sive lase, stojijo nam postrani, so preredki ali pregosti … Na drugi strani so pa dejansko osebe, ki nimajo izbire. Kaj razmišljate ob najrazličnejših komentarjih, ki jih slišite v salonu?
Ne motijo me. To so sladka pritoževanja, veš, da si zdrav. Problem je, če te opcije nimaš. Po eni strani sem vesela, da se lahko pritožujejo glede tega, ker vem, da so zdravi, imajo lase.

Na vas so se obrnili starši obolelih otrok, ki so iskali lasulje za svoje otroke. Kako je prišlo do povezave z angleškim skladom Little Princess (Mala princesa)? Kakšni lasje pridejo v poštev za darovanje in kakšen je postopek?
Slovenija je majhna in pri nas ni nikogar, ki bi brezplačno izdeloval lasulje. To področje ni razvito. Za Malo princeso sem izvedele prek sestrične, ki je takrat zanje zbirala lase. Poslala sem jim mail, v katerem sem opisala našo zgodbo in vprašala, ali bi bili pripravljeni tudi za naše otroke delati lasulje. Privolili so. Bila sem presenečena, nisem pričakovala odgovora. Takrat smo začeli sodelovati.

Sestrična je nato z zbiranjem las nehala, zato sem to prevzela jaz. Zdelo bi se mi škoda, da s tem ne bi nadaljevali. Glede na to, da oni za naše otroke naredijo brezplačno lasuljo, je to najmanj, kar jim lahko damo nazaj, čeprav darovani lasje niso pogojeni z lasuljami.

Webp.net-resizeimage45-7.jpg
Škatla z lasuljo

Minimalna dolžina las, ki bi jih želeli darovati, je 30 centimetrov zdravih las, tu suhe in razcepljene konice ne štejejo. Najbolj so veseli las, ki so dolgi približno 40 centimetrov. Lahko so barvani, samo ne s kakšno divjo barvo, s prelivi ali kano. Pred striženjem morajo biti umiti s šamponom brez balzama in posušeni do suhega. Speti morajo biti v čop in nato odstriženi. Za eno lasuljo je potrebnih najmanj 14 čopov.

Veliko posameznikov mi lase pošlje po pošti, nekateri pa postrižejo pri meni v salonu. Na teden sta to dva ali trije, vsaj en paket las pa vsakodnevno dobim po pošti. Ko se nabere večja količina šopov las, jih odpošljem. V kratkem bom poslala ogromen paket darovanih las. Malce v šali sem sklad že obvestila, da upam, da imajo dobrega poštarja, ki nima kakšnih težav s hrbtom. 🙂

V Sloveniji je lasulje prek sklada prejelo že šest deklet. Ko si nadenejo lasuljo, je prisotna paleta različnih čustev.

Večina ljudi po takšni izkušnji prevrednoti svoje življenje. Ste ga zaradi hčerke tudi vi?
Že prej smo se soočili z izgubo zaradi hude bolezni. Očetova partnerka je imela tumor na možganih in je umrla. Ko smo pospravljali njene stvari, sem si mislila: ljudje toliko kopičimo,  ves čas imamo neke želje in se ubadamo z materialnimi stvarmi, namesto da bi pogledali, kaj v resnici potrebujemo: nasmeh, objem. Njena smrt me je zelo spremenila.

Rekla sem si, da ne bom dovolila, da me materialno prevzame, da ves čas gledam, kaj bi imela, ampak da živim tukaj in zdaj – da vidim otroka, prijatelja, soseda, jim namenim lepo besedo. Ko je Mija zbolela, se tako ni kaj dosti spremenilo. Že prej smo bili povezani med seboj in že prej se je veliko spremenilo zaradi drugih težkih izkušenj.

Tags:
rak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.