Župnik Bogdan Oražem je namreč eden tistih, ki Uršino življenjsko – in hkrati športno – pot spremljajo že od njenih malih nog, ko je še kot mala deklica z alpskimi smučmi skakala na vaški skakalnici. Zato ni čudno, da je z župljani pred epidemijo Uršo bodril tudi v živo, na domači tekmi svetovnega pokala na Ljubnem.
V pogovoru za spletno Družino pa je tudi razkril, kako je olimpijska zmagovalka Urša Bogataj, ki prihaja iz vasice Briše pri Polhovem Gradcu, ki ima 162 krajanov, še povezana z domačo župnijo in krajem. Pogovor je bil opravljen še pred drugo Uršino zlato kolajno.
Gospod župnik, ste spremljali posamično tekmo smučarskih skakalk v Pekingu in kakšni občutki, čustva so vas pri tem prevevali?
Solze sreče. Razlogi so trije. Skoki so naš družinski šport. Doma smo se ob pomembnih tekmah vedno vsi zbrali pred televizijo in navdušeno navijali. Ne nazadnje je moj osebni rekord zavidljivih 18 metrov in pol na alpskih smučeh na vaški skakalnici. Pogosto obiščemo tudi “narodno skakalno svetišče” v Planici.
Drugi razlog je, da Uršo spremljam že od tedaj, ko je še drobceno dekletce skakala na vaški skakalnici z alpskimi smučmi in so jo opazili “skakalni skavtje”. Tretji razlog je, da poznam ne le njene vzpone, ampak tudi padce. Kaj vse je morala prestati in koliko truda vložiti po poškodbi, da je prišla do tega uspeha.
Ne vem, komu so se bolj tresle noge, ko je sedela na štartni rampi, meni ali njej. Neposredno po tekmi sem imel pogreb. Nisem mogel iz svoje kože, pa sem njeno zmago omenil tudi v pogrebnem nagovoru.
V izjavi za Družinin “Mladi val” ste pred šestimi leti dejali, da Urša kljub izjemnim uspehom ostaja tudi trdno na tleh, nasmejana, enaka kot prej in povezana s krajem in župnijo. Je tudi danes še vedno tako? Kako bi Uršo opisali v enem stavku?
Preprosto, zadržano dekle iz družine, ki ji vedno stoji ob strani, povezana s krajem in župnijo.
Urša je veliko zdoma in potuje po svetu. Kadar pa je doma, jo še kdaj vidite pri sveti maši?
Urša je imela že v času priprave na birmo status športnice. Kljub odsotnosti v zimskem času se pravzaprav to ni kaj dosti poznalo. Ko je bila doma, je šla v nedeljo najprej ob 7. uri k maši, potem na zajtrk in nato na trening, tekme in druge obveznosti.
Osebno zelo ceni delo misijonarjev in vseh, ki se trudijo za človeka vredno življenje. Zato ni nenavadno, da sta ji osebno kot prijatelja med prvimi čestitala tudi misijonarja Pedro Opeka in Janez Krmelj z Madagaskarja.
Morda v župniji pred pomembnimi tekmami (ali tudi sicer) podpirate Uršo z molitvijo ali celo kakšno darovano sveto mašo?
Da, redno, že od prvih korakov v svet športa. Kadar more, se Urša udeleži tudi naših športnih romanj. Predvsem na Sveto Goro ali Brezje. Ni čudno, da so ji patri z Brezij, ki jo dobro poznajo, pripravili tako lepo voščilo ob zmagi. Med drugim so ob ceremoniji podelitve cvetja na samostanskem vrtu dvignili slovensko zastavo in zapeli himno. Zahvalna maša pa še pride na vrsto.
Ste se mogoče s farani že kdaj udeležili tudi tekem smučarskih skakalk, denimo na Ljubnem?
Ko ni bilo pandemije, smo imeli neke vrste športno romanje na Ljubno. Poleg navijaškega vzdušja sem imel tam priložnost obiskati tako imenovani VIP-šotor po tekmi. Druženje tekmovalk, njihovih domačih, trenerjev, spremljevalcev, prirediteljev… Začutil sem utrip skakalne družine. Tedanji trener ženske ekipe se mi je osebno zahvalil tudi za molitveno podporo skakalkam. V šali je dejal:
“Ne hodim ravno v cerkev, ko pa peljejo dekleta po odskočni smučini, molim tudi jaz. Trenerji, skakalke in strokovni štab smo naredili vse, kar smo mogli, zavedam pa se, da končni rezultat ni odvisen samo od nas …”
Prispevek je bil najprej objavljen na portalu Družina.si.
