Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 29. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Tudi vi od vseh novic najraje berete negativne?

Kamila Kłapińska-Mykhalchuk

Fot. Joanna Zapart

Magdalena Prokop-Duchnowska - objavljeno 21/04/22

Kako zaustaviti iskanje in branje negativnih novic?

Zakaj se nam zdi tako težko odreči se branju negativnih novic, kako te vplivajo na naše počutje ter kaj imajo družbena omrežja skupnega s kokainom pojasnjuje psihologinja Kamila Kłapińska-Mykhalchuk.

Imamo prirojeno zanimanje za škandale in tragedije. Zakaj tako nestrpno iščemo slabe informacije, medtem ko smo za dobre informacije veliko bolj ravnodušni?
Eden od čisto bioloških razlogov za osredotočanje možganov na negativna sporočila je nagon za preživetje. Zaradi tega se osredotočimo na dražljaje, ki nam lahko predstavljajo potencialno grožnjo. Če je neka stvar verjetno nevarna, jo želimo bolje spoznati, saj poznavanje grožnje pomaga pri učinkovitejšem spopadanju z njo in posledično preživetju.

To pojasnjuje naše zanimanje za vojno ali pandemijo, toda kako lahko razložimo interese o tem, da bi na primer vedeli vse o ločitvi nekoga, ki ga osebno sploh ne poznamo?
Nobelov nagrajenec psiholog Daniel Kahneman je razlikoval med dvema vrstama razmišljanja: počasnim in hitrim. Prav slednje, za katerega je značilno intuitivno in samodejno odločanje ter kodiranje in reproduciranje ponavljajočih se dražljajev, vpliva na naše zanimanje za občutke.

Gre za udobje in zmanjševanje napora s spremljanjem tega, kar je znano in dostopno. Tragičnih ali senzacionalnih novic vam ni treba dolgo iskati, saj so mediji, kot dobro vemo, polni takšnih novic. Po drugi strani pa pridobivanje pozitivnih informacij od nas zahteva poseben trud v spreminjanju uveljavljenega vzorca in pri iskanju takšnih informacij v internetnem prostoru.

Na tem mestu uporabljamo svobodno razmišljanje, ki ustvarja večjo porabo energije in glukoze. To tudi pojasnjuje, zakaj se najpogosteje ujamemo v past načrtnega iskanja negativnih novic, ko smo zelo utrujeni.

Druga stvar je, da je težnja po osredotočanju na negativno tudi odraz stanja naše notranjosti. Kako dojemamo svet in kako smo povezani z drugimi, je neposredno povezano z našo notranjostjo. Če imamo za seboj situacije, v katerih smo se, objektivno ali subjektivno, počutili zavrnjeni ali ogroženi, lahko svet dojemamo kot ne preveč prijazen in nevaren. Takrat bomo pokazali tudi večjo težnjo po absorbiranju negativnih informacij.

Zbudimo se in gremo spat s telefonom v roki. Pravzaprav nas telefon spremlja skoraj kadarkoli, podnevi ali ponoči. Kaj lahko povzroči takšna navada?
Najprej – odvisnost. Družbena omrežja so načrtno zasnovana tako, da njihov uporabnik prej ali slej postane zasvojen. Težko se je upreti klikanju na rdeča obvestila, in ko se enkrat lotiš brskanja po nizu fotografij in objav, se je še težje ustaviti in reči “dovolj”.

Film se konča s podnapisi, knjiga se konča z epilogom, pri brskanju po telefonu pa možgani ne dobijo jasnega signala o koncu dejavnosti. Izgubimo občutek za čas in s tem dragocene minute, včasih celo ure, ki bi jih lahko porabili za zavesten in nameren začetek ali konec dneva.

Takoj, ko se zbudimo, se potopimo v svet družbenih medijev in novic. In ne znamo napovedati, kaj se bo ob tem zgodilo z nami, na kakšne vsebine bomo naleteli. To nam onemogoča, da bi zavestno oblikovali jutro in potem morda cel dan. V resnici bi se morali odločiti, s čim si bomo napolnili glavo, ko se prebudimo – z dobrimi mislimi ali paralizirajočim strahom, ki ga povzročajo zadnja poročila o vojni …

Mnogi posamezniki namerno začnejo dan prav s preverjanjem vojnih novic.
Za nekatere je branje o vojni način uravnavanja napetosti in potrebe po nadzoru. Seveda je ta občutek nadzora varljiv, saj se pravzaprav vsi zavedajo, da posodabljanje informacij ne spremeni sveta, ampak le poteši radovednost in potrebo po obveščenosti.

Čeprav je priporočljivo, da ne spremljate ves čas poročil o razmerah v Ukrajini, toda če to nekomu pomaga (zmanjša tesnobo, pomiri), si v takšni situaciji tega ne bi upala nikomur prepovedati. Vsak od nas se s stresom spopada drugače – nekdo se zakoplje v delo, drugi pomaga, tretji pa išče dejstva, saj zanesljivo znanje povečuje občutek njegove varnosti.

Ključno pri tem je razmišljanje o tem, kako se odzivam na trenutno situacijo in ali mi to, kar delam, škodi ali pomaga. Včasih se nam morda zdi, da nam nenehno preverjanje novic o vojni pomirja živce, v resnici pa je ravno nasprotno, saj dodatno dvigne strah in nam preprečuje, da bi se osredotočili na vsakodnevne obveznosti.

Načrtno iskanje negativnih novic je tudi beg pred soočenjem s strahom pred vojno. Nekdo želi zadušiti notranja čustva, zato se poda v nenamerno brskanje po internetu.

Kako lahko nehamo spremljati negativne novice?
Odvisno od pogostosti poseganja po takšni vsebini. Če se nekdo počuti prisiljenega pogledati na svoj telefon vsakih pet minut, se bo precej težko omejiti na to, da to počne dvakrat na dan.

Omejitve je bolje uvajati postopoma in počasi. Če posežem po telefonu vsakič, ko imam nekaj prostega časa, se lahko odločim, da bom to storila le enkrat na uro. Omejitev je odvisna od stopnje odvisnosti in od individualnih sposobnosti. To navado je vseeno pomembno nadzorovati.

Žal pa kljub temu, da velikokrat vemo, kaj je dobro za nas, na koncu naredimo po svoje. Zavedamo se, da je sadje zdravo, a včasih posežemo po sladkarijah, ki niso preveč hranljive. Zato se nekdo, ki kaže nagnjenost k strahu, pesimizmu in depresivnim stanjem, običajno zaveda, da bo branje grozljivih novic poslabšalo njegovo stanje, pa se ne more ustaviti.

Ali zato upravičeno pravijo, da družabna omrežja povzročajo odvisnost, podobno tisti od kokaina?
V tem primeru je za močan učinek odvisnosti odgovorna možnost takojšnjega zadovoljstva. Odzivi na vsebine, ki jih objavljamo, kot so všečki in komentarji, dobesedno preplavijo možgane, natančneje center užitka, s hormonom sreče, to je dopaminom. Da bi ohranili enako ali višjo raven užitka, družbena omrežja uporabljamo pogosteje in dlje. To ustvarja navado, ki sčasoma vodi v popolno izgubo nadzora.

Tisto, kar povzroča tako močno odvisnost od družbenih omrežij, je element tveganja, o katerem govorimo tudi pri igrah na srečo. Ob objavi nekaterih vsebin na Facebooku ali Instagramu ne moremo predvideti odziva te objave ali fotografije.

Ne vemo, ali bo kdo pozoren na našo dejavnost in kako se bo odzval. Ali nas bo publika nagrajevala, torej hvalila in odobravala, ali kaznovala z izražanjem kritike in nestrinjanja? V nasprotju z navideznostjo prav ta negotovost najbolj krepi mehanizem zasvojenosti.

Poleg tega element tveganja ne zadeva le aktivnih, ampak tudi pasivne uporabnike medijev. Kot si odvisnik ali alkoholik prizadevata dobiti snov, ki bo potešila njuno potrebo, tako lahko pasivni uporabniki interneta porabijo veliko časa in pozornosti za pridobivanje zanimivih vsebin. Vendar pa je labirint objav, fotografij in videov, skozi katerega se medtem pretaka množica dražljajev, za možgane izjemno izčrpajoč.

Kako se možgani na to odzovejo?
Pojavijo se motnje koncentracije, težave s spominom, čustvene motnje. Morda boste imeli tudi slab spanec, nočne more. Zato je priporočljivo, da se čim pogosteje odjavite iz spletnega sveta in se ukvarjate z drugimi dejavnostmi.

Možganom bi morali omogočiti možnost treninga in regeneracije za stimuliran presežek vsebine in listanja. Na tem mestu so odlične vse dejavnosti, ki zahtevajo pomnjenje, na primer učenje jezikov ali igranje inštrumenta.

Kako poskrbeti zase in za svoje bližnje v tem težkem času za vse nas?
V dveh dimenzijah: telesni in duhovni. Najprej si nastavimo časovni okvir, v katerem bomo posegali po telefonu in preverjali novice. Digitalna higiena je izjemnega pomena – ne samo zdaj, ampak tako rekoč kadarkoli. Priporočam digitalni oddih, ki ga sama uporabljam že nekaj časa. Gre za nastavitev časa – lahko je četrt ure, nekaj ur ali celo nekaj dni –, ko ne posegamo po zaslonih.

Poskrbimo za kakovosten spanec, ustrezno raven hidracije in zdravo prehrano. Negujmo odnose, zato se čim pogosteje srečujmo z ljudmi, podpirajmo drug drugega. Vsake toliko časa spremenimo okolje, se prepustimo strasti, poglejmo svojo najljubšo serijo. Zahvaljujoč temu se bomo oddaljili od skrbi.

Poskrbimo za svoja čustva – če nam gre na jok, jokajmo, če nas razjeda strah, se tega ne bojmo priznati. Za verujoče je neprecenljiva opora živ odnos z Bogom, izkušnja njegove ljubezni, skrbi in zavedanje, da je kljub vsemu zlu in trpljenju vedno prisoten. Pa tudi razlaga, da ima vse globlji pomen.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.

Tags:
medijivojna
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.