“Po rojstvu otrok sem se naučila ločevati balast od pomembnega”

Zmagovalka letošnjih Melodij morja in sonca Tinkara Kovač je samosvoja, unikatna in karizmatična ženska, ki nikoli ne odstopa od svojih načel. Vsak njen nastop je intonančno popoln, vsako njeno besedilo pa čista poezija. Bralcem Aleteie je odstrla delček sebe, svojega otroštva in ustvarjanja. 

Na Melodijah morja in sonca sta se združila vaš suveren, profesionalen in čist vokal in Anikin čudovit "medeni" glas. Ste profesorica flavte oz. študirani na področju glasbe. Pri vas je glasovno lahko samo stoodstotno, za fušanje ni prostora. Kako ocenjujete, da sta se glasovno ujemali z Aniko?
Pri glasovih je tako, da je moj prvi pogoj za sodelovanje dejstvo, ali mi je glas všeč ali ne. Obstajajo svetovno znani glasovi, ki mi sploh niso všeč. Anikin glas pa občudujem že od mladosti, ko sva se srečevali na festivalih; res je zlat in meden.

Poleg tega je Anika intonančno zelo točna. Osebno me moti, če pri izvajalcu intonacija šepa. Zadnjih šest let v Nemčiji in Švici sodelujem v strokovnih žirijah za predizbor na Evroviziji. Vsem iz žirije je najpomembneje, da tekmovalec ne "fuša". Ko je ta pogoj izpolnjen, gremo lahko naprej.

V festivalski skladbi Do roba in še čez z Aniko prepevata o tem, da je vsak odgovoren za svojo srečo in da ne smemo dovoliti, da nam kdo drug obarva dan. Treba je imeti neke vrste pogum za to, da si ne dovolimo negativnih vplivov od zunaj. Kje je treba biti dandanes najbolj pogumen?
Mislim, da bodo od zunaj vedno prihajali negativni vplivi. Nanje ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na to, kako se nanje odzivamo. To je ključ. Potreben je pogum, da ostanemo to, kar smo.

Z Aniko naju je ta skladba resnično povezala, saj sva bili na nastopu lahko avtentični, kot sva, tudi malce nori. Bili sva kot dva klovna na odru, a to sva midve. Nisva imeli zadržkov, češ, kaj bodo rekli drugi. Čutili sva, da sva ob pravem času na pravem mestu, s pravimi ljudmi. Zaradi tega nama je šlo kar na jok. Tako je bilo od prvega takta, ko sva pesem prvič slišali.

V življenju so se gotovo pojavljali ljudje, tudi bližnji, ki so naju želeli modelirati po svoji ideji. Včasih sva to dopuščali. Danes ne več.

In tako odlično besedilo je – zanimivo – nastalo ekspresno hitro, kajne?
Res je. Leon Oblak je napisal točno tako, kot sva si zamislili.

Zelo sem navdušena, da se lahko pogovorim s pevko, ki je unikatna, ima bolj zagonetna besedila, ki jih ne moremo razumeti takoj, treba je malo razmisliti. Bi vi sploh lahko prepevali popevčice?
Ne, ne bi mogla.

Ste morali zato, ker določene skladbe niso bile na neki umetniški ravni, kdaj zavrniti sodelovanje?
To se je zgodilo večkrat, in sicer so bila to sodelovanja z zvenečimi slovenskimi imeni. Spominjam se treh takih skladb, ki so postale hit. Pri eni izmed teh sem avtorju dejala, da mi verz ni všeč, saj govori precej po moško, ženska tega nikoli ne bi tako rekla. A popravka niso upoštevali, dejali so, da pesem ostane takšna ali pa sodelovanja ne bo.

Pri mojih 17 letih je Mef napisal pesem Znam živet (na tleh). V besedilu je pisalo: lahko me povabiš na pivo. Jaz sem mu rekla: "Mef, jaz ne pijem piva, kaj si to zapisal?" No, verz je šel ven in pesem sem nato sprejela.

Zdite ste zelo ženstveni, dostojanstveni, inteligentni … Kako bi se opisali vi?
Sem oseba, ki ne sprejema povabil v resničnostne šove, v strokovne žirije tekmovanj, ki oponašajo znane estradnike ali plešejo. Edini šov, katerega bi se udeležila kot tekmovalka, je Masterchef, ker rada kuham in jem. (smeh)

Kje je razlog, da ne marate omenjenih šovov?
Zadnjih deset let nas vabijo v šove in od nas pričakujejo, da se v njih igračkamo kot otroci, to mi ni blizu. Tudi na samih intervjujih pričakujem, da se ne bomo pogovarjali o zasebnih stvareh, temveč izključno o glasbi. Mediji to spoštujejo do te mere, da če bi me, karikiram, videli pri kraji radirk, tega ne bi objavili. Estradniki dostikrat sami inscenirajo svoje trače, a to meni ne ustreza. To ni moje poslanstvo.

No, potem pa vas o možu vprašam le to, ali vas kdaj vpraša: Tinkara, kaj si mislila s tem in tem stavkom v pesmi?
Ne, on jih razume, saj jih piše tudi sam. Na skrivaj mi podari tudi kak verz.

 Lepo. Mnoge vaše pesmi govorijo o ženski na eni in moškem na drugi strani. Radi prepevate oziroma pesnite o tem?
Da. A ne prepevam toliko o moškem in ženski v ljubezenskem odnosu, temveč o moškem in ženskem principu, ki se prepleta v nas, o večnem iskanju očeta in mame v sebi.

Kako sta glasbeno nadarjeni vajini hčeri?
Mlajša, devetletna hči Alma ima rada glasbo in je nadarjena še bolj kot jaz. Mislim, da ima stoodstotni posluh, zato se sploh ne trudi, da zadene tone pri igranju na violino in pri petju. Ko začne peti, je takoj v pravi tonaliteti, modulacija pa gre točno gor. Rada je na odru. V tem mi je podobna.

Tudi jaz sem bila v otroštvu takoj, ko sem videla oder, že na njem. Na avdiciji za Veseli tobogan z Bojanom Adamičem je bilo tako, da sem bila nenehno na odru; tudi, ko se je kdo zmotil, sem rekla: bom jaz zapela. Adamič me je moral miriti: prosim, pojdi dol z odra, saj boš potem še pela, pusti še drugim. (smeh)

Starejša, štirinajstletna hči Gala igra kitaro, odra pa ne mara. To sem vedno spoštovala.

Kako so jima všeč vaša besedila?
Zelo so jima všeč, Alma jih zna vse na pamet. Z njo sem vadila za Melodije morja in sonca, bila je moja Anika. (smeh)

Kaj najraje počnete z njima?
Rade pečemo, najraje torte in raznovrstne sladice. Gala obožuje jogurtovo torto, Alma čokoladno, jaz pa obe. (smeh)

Bojan Adamič vam je pri devetih letih ponudil sodelovanje pri nadaljnji karieri. A starši so to odklonili – zaradi vaše starosti. Če se otrok loti šovbiznisa, ga to lahko oropa otroštva. No, k sreči pri vas ni bilo tako. Kakšna deklica ste bili?
V osnovni šoli sem bila zelo introvertirana in veliko sama. Žal to obdobje ni bilo niti brezskrbno niti najlepše. Nisem se razumela z vrstniki, izločili so me. Morda zato, ker je moja mama delala na isti šoli. Bila sem pridna, glasbena, hodila sem na tekmovanja, bila sem dobra v vsem, razen v telovadbi. Morda so bili malce ljubosumni, saj so govorili: uspešna si zato, ker tvoja mama dela na šoli.

Kaj pa ste poleg glasbe še radi počeli?
Spomnim se, da sem bila priden skrbnik mačke, želve, ribice, kužka in kanarčkov. Spomnim se sprehodov v naravo. Sicer pa sem ogromno brala. Mama me je morala siliti, da grem iz sobe.

Tudi sedaj radi berete?
Tudi.

Katero knjigo bi priporočili bralcem Aleteie?
Če govorimo o ženskem arhetipu, je večna knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkole Estés. V njej so opisane vse postaje, ki jih mora ženska prehoditi v življenju, povezane pa so z latinskoameriškim ljudskim izročilom.

Ženske po 30. rade delamo revizije za nazaj. Kaj ste spoznali vi?
To, da lahko kdaj rečemo ne, predvsem ko gre za povabila. Ta so vedno mamljiva. Pri tem gre sicer za pozitivni stres, a velikokrat sem imela tudi tega preveč. Nisem ga zaznala, imela sem se super, a na koncu dneva sem bila kot cunja. Po rojstvu otrok sem se naučila ločevati balast od pomembnega. Ko v življenju počneš manj nepomembnih stvari, se znaš bolj osredotočiti.

Ravno včeraj sem se hvalila – upam, da me spet ne zanese – da imam pred sabo čistino. Zaključila sem vse projekte za nazaj, zato nameravam do konca leta uglasbiti poezijo Srečka Kosovela – ta je brezčasen in univerzalen. Ker mladi ne berejo poezije, jim jo želim približati na neposreden način. V tem letu načrtujem napisati pravljico, rada pa bi se lotila tudi Bertolta Brechta in večernega recitala. Za te projekte potrebujem veliko časa in miru.