Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Boga je prosila, naj strmoglavi letalo, na katerem so bili tudi njeni otroci, nato pa …

ANA CRISTINA BARTON

@cristybarton

Jesús V. Picón - objavljeno 26/07/22

Po smrti matere ni videla izhoda iz globoke žalosti. Ana pripoveduje svojo zgodbo

V njenem srcu je bilo toliko bolečine, da je Boga prosila, naj strmoglavi letalo, ki ga je pilotirala. V tistem trenutku sploh ni pomislila na svoja otroka, ki sta bila z njo na letalu, mislila je le na globoko bolečino, ki ji je težila dušo.

Brezno bolečine

Zgodba Ane Barton (prijatelji jo kličejo Cristi) je morda zgodba drugih žensk, ki jim je življenje prizadejalo rane, ki so jih počasi privedle do roba. Bog ni uslišal Anine prošnje in letalo je varno pristalo. Tistega dne je tudi njena duša pristala v Božjem naročju, ki je bolečino spremenil v milost in ji naložil poslanstvo, naj moli za spreobrnjenje svojega moža.

Povejte nam o darovih in talentih, ki vam jih je naklonil Gospod.
Verujem, da mi je dal Gospod dar za učenje jezikov, na primer angleščine in francoščine, in verujem, da je to po svojem načrtu storil zato, ker je bila moja prihodnost v Združenih državah. Poleg tega Mu rada služim in rada pomagam ljudem.

Nam poveste, v kakšnem družinskem okolju ste odraščali?
V družini smo bili štirje otroci. Moji starši, Salvador in María Luisa, so se zgodaj poročili in bi pred kratkim praznovali 50. obletnico poroke. Odraščala sem v katoliški družini in do srednje šole hodila v katoliške šole.

Darilo za materinski dan

Kako to, da ste se naučili vožnje z letalom, od kod vam pogum?
Malo po materini smrti mi je mož hotel podariti nekaj, kar bi me nekoliko razvedrilo. Bilo je darilo za materinski dan in on je želel, da bi izkusila nekaj novega, kar mi bo ostalo v spominu.

Podaril mi je tečaj letenja z majhnim motornim letalom, ob katerem ti dajo potrdilo o opravljenih urah letenja, če bi želel opravljati izpit za pilota. Na tečaj sem hodila v Severni Karolini.

Na prvi uri letenja sta me spremljala otroka in ko mi je pilot pojasnjeval, kako letalo deluje, mi je za trenutek dovolil upravljati z letalom. Na fotografiji sem videti zelo vesela, a globoko v sebi sem bila zelo depresivna zaradi smrti matere, misila sem, da ni več izhoda in rešitve in prosila sem Gospoda, naj letalo strmoglavi. Na srečo me ni uslišal.

Kako bi opisali izkušnjo letenja?
Zame je bilo nekaj drugačnega, ker, čeprav je Bog povsod, se mi je zdelo, da sem mu bližje. Otroka sta bila še majhna, ker še nista letela tako, da bi imel vsak svoje okno, kaj šele, da bi bila za krmilno palico mamica. To je bilo prvič in zadnjič.

Vloga mater je pogosto prav ‘pilotirati družino’.
Všeč mi je, da otroka vidita, da delam veliko različnih stvari. Da nisem zgolj v vlogi mame, temveč da se da v življenju resnično delati veliko stvari, če jih le delamo v Božjo slavo.

ANA CRISTINA BARTON

Kateri je bil najtemnejši trenutek vašega življenja?
Materina smrt. Moj oče je umrl nenadne smrti. Letela sem v Mehiko, da bi ga videla, in komaj sem ga še ujela, da sem se lahko od njega poslovila in molila z njim. Takrat sem se čutila močno v veri. Nisem se pa pripravila na izgubo matere devet mesecev pozneje.

Najprej smo mislili, da je v depresiji zaradi moževe smrti ali da je nekaj, povezanega s starostjo. Ko smo se zavedeli, da gre za raka, ji ni bilo več mogoče pomagati. To je bil zame hud udarec. Ob očetovi smrti sem imela trdno vero, ko je umrla mama, sem doživela krizo vere: oddaljila sem se od Cerkve, zamerila sem Bogu, ker sem hotela, da bi mamo čudežno ozdravil.

Mama je umrla leta 2015. Leta 2017 sem šla na duhovne vaje, na katerih je bila ena od nalog premišljevati ob umetniški podobi Pietà. V tistem trenutku mi je Gospod sporočal, da čeprav je Marija doživljala veliko bolečine, je bil ta trenutek tudi poln neizmerne ljubezni.

Njena ljubezen je bila otipljiva. Pred seboj sem zagledala vse trenutke, ko sem Boga obtoževala in ga spraševala: “Kje si?”

Zaslišala sem glas, ki mi je odgovoril: “Vedno sem bil s teboj.” Takrat sem se razjokala.

Katera izkušnja vas je pripeljala nazaj v Božje naročje?
Okrog svojega 18. leta sem prenehala živeti po veri. Posvetila sem se različnim stvarem, a sem globoko v sebi vedela, da bom morala znova začeti iskati Gospoda. Šla sem k spovedi in začela moliti rožni venec. Ko mi je umrla mama in me je popadla jeza, da sem se uprla Bogu, sem še vedno ostala verna. Razumela sem, da delam škodo samo sebi.

Med duhovnimi vajami, ki sem jih omenila, ko sem se zavedela, da me On nikdar ni zapustil in Marija tudi ne, mi je postalo jasno, da nas Gospod tako ljubi, da nam sledi, kadar se oddaljimo. Da je vedno tam, ob nas. Tako tudi svojim otrokom lažje pojasnim, da četudi oni tega ne čutijo, je Bog vedno tu. Učim jih, naj ne ohranijo slabih občutij, temveč naj iščejo Gospoda.

Kakšno je bilo življenje v Združenih državah?
Vedno sem bila prilagodljiva. Zdaj tu živim že 20 let in še vedno čutim, da to ni moj dom, a ko sem v Mehiki, rečem: “Tudi tu ni moj dom.” Včasih moramo razumeti, da pripadamo nebesom in da imamo posebno poslanstvo, ker ima Gospod vedno načrt.

S čim se trenutno ukvarjate?
Diplomirala sem na področju mednarodne trgovine na Univerzi Greensboro, a ko smo se preselili v Virginio, sem začela delati kot prostovoljka s skupino mamic. Takrat sem obudila tudi svojo vero. Iskali so katehete in poslušala sem Gospodov glas, ki mi je jasno govoril: “Prijavi se.”

Prek poučevanja otrok sem poglobila svojo vero. Napredovala sem in začela hoditi v cerkev blizu moje hiše, kjer so mi rekli, da potrebujejo špansko govoreče ljudi, in tako sem tudi tam začela pomagati pri katehezi otrok. Začela sem tudi poučevati španščino na luteranski šoli, vendar mi po nekaj letih niso obnovili pogodbe.

Znova sem šla v cerkev in rekla: “Gospod, postavi me, kamor želiš.” Takoj zatem sem dobila službo kot koordinatorka vere za otroke. Poleg tega sem se vedno želela izobraziti na področju teologije in s pomočjo škofije hodim v drugi letnik Univerze St. Leo na Floridi, kar mi omogoča, da pomagam tudi pri verski vzgoji odraslih.

ANA CRISTINA BARTON

Govorili ste o tem, da nam Bog sledi. Čutite željo, žejo po Bogu?
Ko se srce začne trgati, človek začne čutiti žejo po Bogu. Ko ga začne spoznavati, se zave, da o njem ne ve ničesar. In več ko veš o njem, bolj spoznavaš, koliko spoznanja ti še manjka. Zavedela sem se, da sem v sebi že imela željo, da ga spoznam, in to sem želela narediti prek vseh možnih sredstev.

Kako ljubiti nekoga, ki ni naklonjen vaši veri? Kako z možem živita ta razkorak?
Ni bilo lahko. Bolj ko se jaz približujem, bolj se on oddalji. Ko sama nisem bila dejavna v veri, je bilo vse v redu. Kolikor ga poznam in ker vem, da je dobra oseba, ne dvomim, da se bo nekega dne spreobrnil. Vendar sva poročena že 20 let in se to še ni zgodilo, zato se zatekam k svetnikom.

Obstaja svetnica, sveta Elizabeth Leseur, ki je imela nevernega moža, ki je nenehno skušal razvrednotiti njeno vero, vendar ko je Elisabeth umrla, je mož odkril njen dnevnik, se spreobrnil in postal duhovnik. Ta zgodba me navdihuje in Gospodu pravim: “Tudi če morda ne bom doživela njegovega spreobrnjenja, se lahko zgodi.”

Ni lahko, a zaupam, da je vse dobro v mojem možu od Boga. Vse dobro prihaja od Boga. Vem, da bo Gospod poskrbel za njegovo spreobrnjenje.

Je ateist ali veruje kaj drugega?
Mislim, da sam ne ve, kaj je; je nekje med agnosticizmom in ateizmom. Morda zaradi svojih življenjskih izkušenj verjame, da Bog ni nikdar posegel v njegovo življenje.

Vendar sprejema vse, kar počnete?
To sprejema. Na začetku mi je govoril: “Spet greš tja?” Prav tako sem se borila, da lahko otroke vzamem s seboj v cerkev, ker ni hotel, da bi šli. Na njegovo srečo je moj sin zelo rad ministrant in včasih reče, da bi rad bil duhovnik. Mož je šel v cerkev samo za krst otrok, njuno prvo obhajilo in na pogreb moje mame.

Vas sprašuje o veri?
Me, ampak se moram naučiti, da mu odgovarjam, ne da bi se prepirala z njim. Vse dni molim za njegovo spreobrnjenje. On je zelo dobra oseba, vedno pripravljen pomagati in živi za druge.

Trenutno živite v miru in sreči?
Da. Vem, da me Bog ne zapusti, dokler obnavljam svojo zavezo z njim in dokler vedno znova vstanem. Zelo mi je všeč citat, ki pravi: “Svetnik ni tisti, ki ne greši, temveč tisti, ki po padcu hitro vstane.” Ne dvomim, da je Bog ob meni v mojih bojih. On je pilot.

Katere tri stvari si najbolj želite?
Moževo spreobrnjenje. Obisk Svete dežele. Da bi eden od sinov postal duhovnik.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

Tags:
depresijadružinaduševno zdravjematerinstvospreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.