“Kristus ni okleval, ko je hojo za seboj predstavil kot križ, kot nekaj zahtevnega. Kot vihar.”

Matevž je duhovnik že 10 let. Prihaja iz Mengša, njegovo duhovniško udejstvovanje pa zaznamuje predvsem delo z mladimi. Trenutno je direktor zavoda Katoliška mladina, ki med drugim organizira Stično mladih. Ta se bo letos dogajala v soboto, 17. septembra, o čemer smo že pisali.

Mimogrede, ste vedeli, da je Matevž navdušen košarkar?

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Pred dnevi sem poslušal pogovor Shie LeBoeufa in škofa Roberta Barrona. Priporočam. V njem Shia pove, da se je pogovarjal z bratom kapucinom, ki ga je vprašal, ali ve, kaj je v naravi najbolj moškega. Shia ni vedel. Brat reče: "Gora. Gora je nepremakljiva. Pridejo viharji in je ne premaknejo."

To me spomni na Jezusovo kretnjo, ko Petru pokaže njegovo poslanstvo. Simona preimenuje v Petra, po grško skala. In nanj postavi svojo Cerkev. Peter je bil nepremakljiv. Včasih tako močno, da ga je to teplo. A vedno bolj nepremakljiv v svoji zvesti hoji za Kristusom.

V tej smeri iščem svoje krmarjenje med prijetnim in neprijetnim. Da se ne oziram na to, kaj je meni prijetno, ampak iščem voljo nebeškega Očeta. Da se ne sprašujem, kaj mi je fajn, ampak kaj je prav, da storim. To po moje pomeni biti nepremakljiv kot gora. Biti nepremakljiv v stezanju h končnemu cilju, tako kot se gora steguje v nebo. In tako kaže pot tudi ostalim popotnikom na ozki stezi v kraljestvo Očeta.

Konkretno to pomeni redno duhovno življenje, v katerem lahko v spokojnosti duha odstiram kopreno z namena, ki ga ima Bog zame in za tiste, ki so mi po duhovniški službi izročeni. Meni pomaga, da se vprašam: "Koliko sem danes zavestno in aktivno hotel dobro drugega?" Ne samo želel, ampak hotel. Mnogokrat ugotovim, da sem gledal samo nase in sledil svojim idejam. Obudim kesanje in Boga prosim za milost, da bi se poboljšal. In grem naprej. Kvišku.

"Duhovništvo me izpolnjuje, ker …"
... je dar zame in za druge. Preko duhovništva živim v združenju s Kristusom, ki je Pastir svojega ljudstva. Preko duhovništva sem napolnjen z navzočnostjo Kristusa, ki se daruje za vse, jaz pa se s svojim grešnim in neznatnim življenjem priključujem Njegovi daritvi.

V pogovoru za Družino in Življenje ste dejali, da se je v mladosti preobrat v vašem duhovnem življenju zgodil, ko ste spoznali, da je evharistija resnična navzočnost Jezusa, ne le simbolična. Kako se je to zgodilo, lahko pojasnite?Pravzaprav ni šlo za neko izredno izkušnjo. Tektonski duhovni premiki se v večini dogajajo v globini srca in ne na površju. Vedno sem bil nekdo, ki je evharistijo dojemal kot simbol. Vse v krščanstvu je simbol, zakaj ne bi bila evharistija? Nikoli ni bilo priložnosti, da bi me kdo v tem izzval, zato sem v tem prepričanju živel do nekje konca osnovne šole.

V bistvu se ne spomnim živo samega trenutka tega spoznanja. Nekdo mi je jasno povedal, da evharistija ni samo simbol, ampak resnična navzočnost Kristusa v evharistiji. Spomnim se samo prvotne nejevere in začudenja. Spomnim se, da sem prišel domov in vprašal mami, ali je to res. Verjetno je mislila, da se zafrkavam.

Zame pa je bil to trenutek, ki je spremenil mojo vero. Kar naenkrat Bog ni bil nekdo, ki je samo v nebesih, ampak nekdo, ki je Emanuel, Bog z nami. Bil je tam. V duhovnikovih rokah, ki dviga belo hostijo gor, v nebo.

Kako o evharistiji, maši, veri govoriti z najstniki, ki se jim morda verske in cerkvene dejavnosti pogosto zdijo le obveza, da bodo doumeli smisel in veličino vere?
To je vprašanje, s katerim se ukvarjajo vsi duhovniki, katehisti, starši, stari starši … A po moje že vprašanje samo zavaja. :) Ključni poudarek ni v tem, kako govoriti z najstniki. Sveta maša se obhaja. Liturgija se obhaja. Je Kristusova navzočnost med nami. Ta navzočnost pa nas neskončno presega. Je skrivnostna.

V zadnjih desetletjih opažamo pretirano racionalizacijo svete maše. Kakor da bi poskušali vse razložiti, vse logično urediti. Po našem človeškem razumevanju. Začeli smo se vrteti okoli tega, kako mašo približati ljudem. Ukvarjali smo se s tem, da želimo Boga približati ljudem, pozabili pa, da je končni cilj človekovega življenja poboženje (pobožanstvenje). To, da nas Bog s svojo milostjo želi dvigniti k sebi.

Kot otrok sem opazoval duhovnika pred oltarjem. Zdel se mi je kot angel v nebesih. Kot mlad pa sem začel opazovati, kako duhovnik mašuje, kaj ljudje počnejo med mašo, kako pristopajo k obhajilu. Razen redkih izjem mi ni niso prav dosti dali vedeti, da se na oltarju odvija drama sveta, da nanj prihaja Bog sam.

Zdolgočaseno maševanje, ena kopica nesmiselnih uvodov, rokovanje z evharistijo, kot da bi delili zanič piškote, izogibanje kakršnemukoli neudobju, pritoževanje nad dolgočasnostjo maše in še bi lahko našteval, je degradiralo dojemanje evharistije.

Zato mislim, da najprej potrebujemo spreobrnjenje glede tega, kako obhajamo evharistijo.

Vaše desetletje duhovniškega poklica je močno zaznamovalo ukvarjanje z mladimi, v zadnjih letih še zlasti s Stično mladih. Kakšen je vaš pogled na njeno poslanstvo glede na vse večji statistični upad vernih mladih? Večja poglobljenost ali bolj "pop" pristop?
Prva stvar, ki jo opažamo, je, da težko govorimo o upadu mladih. Statistike kažejo, da upada število mladih, ki se imajo za katoličane. A vprašanje je, koliko izmed teh je res bilo vernih, v smislu, da svojo vero tudi živijo oz. se trudijo živeti. Število teh, ki resno prakticirajo vero, pa se celo rahlo dviga. Seveda ne govorimo o velikih številkah, pa vendarle so znamenje upanja za Cerkev na Slovenskem.

Kako jim oznaniti vero? Pri Stični mladih imamo eno izmed vodil: Forma sodobna, temelj je Kristus. Spet smo pri principu učlovečenja. Kristus je Bog, ki se spusti na raven človeka. Postane enak nam v vsem, razen v grehu. Tako ga lahko razumemo, lažje imamo odnos z Njim. A še vedno ostane Bog, Stvarnik vesolja, Vsemogočni. Mislim, da je temu treba slediti v pastorali. Odgovor ni ali ali. Torej ali sodobne oblike ali globoka vera. Odgovor je oboje. Mladi so sposobni Boga.

Eni največjih svetnikov so bili mladi. Kristus ni okleval, ko je hojo za seboj predstavil kot križ, kot nekaj zahtevnega. Kot vihar. K temu želimo recimo spodbuditi na letošnji Stični mladih. Hoja za Njim ni hoja po travniku, polnem rožic. Je hoja po viharnem morju, kjer se vate zaletavajo valovi in te poizkušajo butniti v čeri ali pa potopiti na dno. Ampak sredi tega viharja nisi sam, sredi je Kristus, ki hodi po vodi.

Sporočilo mora biti svetopisemsko, katoliško in pri tem neokrnjeno. A tako sporočilo želimo na Stični mladih podati v sodobnem formatu festivala. Seveda se učimo in nam marsikje ne uspe, a to je smer, h kateri stremimo.

"Najbolj zabavni dogodek v moji duhovniški 'karieri' se je zgodil, ko …"
Lani sem bil del skupine POTA, ki se je odpravila v Kenijo. Naš gostitelj je bil duhovnik Imo, ki živi v župniji sv. Mihaela na obrobju mesta Lodwar. Ob sprejemu nam je povedal, da naj bi bilo tam v navadi, da kot obred gostoljubnega sprejema v vas gostje zakoljejo kozo. Mislili smo, da se zafrkava.

Potem pa je prišla sobota, povabil nas je na vrt, kjer je bila koza že pripravljena na zakol. Kot vodji skupine mi je dal v roke dokaj top nož in rekel, naj se spravimo k delu. Ostali člani skupine so kozo prijeli za noge, jaz pa … no, opravil sem krvavo delo. Ne vem, ali je bil ravno najbolj zabaven dogodek, bil pa je zagotovo najbolj nepričakovan.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Več jih je. :) Ampak verjetno ne bi nikoli, razen če sem poškodovan, izpustil tekme košarke. Izredno rad imam ekipne športe, ampak košarka pa res izstopa. Zdi se mi ravno prava kombinacija individualnih spretnosti in ekipne igre. No, pa višina mi je zmeraj malo pomagala pri tem, da sem jo še kar v redu igral.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Premog. Zdrava pamet. Vera. :)

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Maša je temelj mojega duhovnega življenja. Vsak dan.

Najbolj pa je v zadnjem času name vplival Exodus 90. Dal mi je zagon za naprej, me izpraznil sebe in naredil bolj odprtega za navzočnost Boga. Utrdil me je v odločitvi, da živim duhovno življenje.