Ko mi je neznani Bog, v katerega sem vedno verjela, podaril vero v Jezusa Kristusa, je bilo eno od prvih vprašanj: Ali se jaz tebi sploh splačam? Bila sem stara 49 let, rekli bi: izoblikovana, zrela oseba, moja hči je bila stara 23 let, kaj naj bi dragi Bog počel z menoj?
In ali ni to novo rojstvo nekam pozno? A menih v samostanu, ki sem mu pred tem govorila, je dejal: “Sestra, pet minut pred smrtjo ni prepozno.”
Tik pred spreobrnjenjem sem bila pri neki maši in bila je prilika o delavcih v vinogradu. Nisem mogla verjeti, kaj slišim. Vsi so, ne glede na opravljeno delo, dobili enako plačilo, pa še rekel je tistemu, ki se je pritoževal:
“Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober? Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.”
Nepravično
Neverjetno! Javno oznanjajo nekaj tako nepravičnega. Komu se splača vstopiti v tako nepravičen odnos? Istovetiš se s tistim, ki je ves dan delal, in ne slutiš, da si tisti, ki bo prišel zadnji.
Po spreobrnjenju sem začela počasi brati Markov evangelij. Presenetila me je prilika o Petrovi tašči. Človek bi na začetku pričakoval kakšen bolj spektakularen čudež. Tako pa ta stara, bolna žena, pa še tašča povrhu, ki leži v vročici. Ne razumeš, da ima vsak svojo vročico, ki mu ne pusti, da bi živel, in da se ga bo moral Jezus dotakniti, da bo lahko vstal.
Potem sem počasi razumela, da zato šele pri 49 letih, ker prej nisem bila sposobna sprejeti in razumeti te nore logike njegovega usmiljenja in ljubezni. Preveč sem bila navezana na zemeljsko logiko in slepa za Gospoda. Na jugu starejše ženske kar naprej nekaj počnejo in poskušajo biti koristne.
Sirova pita
Prijatelji so mi pripovedovali, da so bili na obisku pri sorodnikih na vasi in neka stara teta je, medtem ko so klepetali, začela pripravljati sirovo pito (sirov zavitek). Rekli so ji, da res ni treba, saj je težko stala, trgovine v mestu pa so dolgo odprte. Res nima smisla, da se tako muči. Pa je vztrajala in na koncu so nekako brez navdušenja le vzeli njen dar.
Zadržali so se dlje, kot so nameravali, in ko so pozno ponoči prišli domov, jih je popadla lakota, a v hiši ni bilo nobene hrane. Spomnili so se tetine pite in rekli so mi, da so redkokdaj pojedli kaj s tolikšnim tekom. Ves čas so jo blagoslavljali in se ji zahvaljevali, da je vztrajala, čeprav so jo ves čas odvračali.
In tako je v življenju. Kakšno dejanje je videti brez pomena, a se izkaže, da je dejanje ljubezni in dobrote.
Posebna in dobra logika
Všeč mi je bila zgodba, ki jo je pripovedoval beograjski zdravnik. Bil je predavatelj na fakulteti in med študenti, ki so ga poslušali, enega predavanje očitno ni zanimalo, pa še neprijetno hrupen je bil. Rekel je, da je ves čas premišljeval, s kakšnimi besedami naj ga pošlje ven, in na koncu se je odločil, da mu ne bo nič rekel.
Medtem je nekdo vstopil in dejal, da ravnokar operirajo žensko, ki ima zelo redko krvno skupino, ki je v bolnišnici nimajo, in naj vpraša študente, ali jo kateri ima. In prav tisti, ki ga je hotel poslati ven, jo je imel, pa še takoj je bil pripravljen pomagati.
Ja, splača se biti potrpežljiv. Splača se biti dober. Dobra je ta božja logika, ki je tako posebna in potrebuješ kar nekaj časa, da razumeš, kako prava je.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 22.
