V knjigi Pater Pij, neznani čudeži najsvetejšega stigmatika avtor José Maria Zavala opisuje zgodbo ženske, ki je bolehala za rakom.
Nekega dne je prosila moža, naj jo pelje k patru Piju, da bi jo ozdravil. Mož pa je bil agnostik in jo je poskušal prepričati, da je to absurdno vraževerje. Nazadnje je ob njenem vztrajanju popustil z besedami: “Peljal te bom k patru Piju, ne bom pa vstopil v cerkev. Počakal te bom zunaj.”
Ona, mož in sin so prispeli do cerkve. Tam so srečali veliko ljudi, ki so pobožno molili rožni venec. Bolnica je občudovala to veliko vero vernikov in čakala na pogovor z duhovnikom.
Ko je prišla na vrsto, se je pogovorila s patrom Pijem in mu povedala o svojem življenju in bolezni. Duhovnik jo je blagoslovil in vprašal, kdo je deček, ki jo je spremljal. Takoj, ko je odgovorila, da je to njen sin, je pater Pij poklical dečka in mu dejal: “Pojdi k vratom in povej očetu, da ga kličem.”
Ko je deček prišel do cerkvenih vrat in očetu povedal, da ga kliče pater Pij, je njegov oče bruhnil v jok. V cerkev je vstopil na kolenih in tako prišel do sredine svetišča. Nekdo mu je poskušal pomagati in ga vprašal, kaj se dogaja, ta pa mu je odgovoril, še vedno ves v solzah: “Pater Pij je prosil mojega sina, naj me pokliče.”
Verniki so se spogledali in ga vprašali: “Kaj je v tem posebnega, da je sin poklical očeta?” Moški je izjavil, globoko ganjen: “Moj sin je bil gluhonem.”
Pater Pij je posredoval pri Bogu, da je ozdravil žensko, pa tudi spreobrnil njenega moža. Družina, ki je prosila svetega duhovnika za čudežno ozdravitev mame, je tako dodatno prejela dva nepričakovana čudeža: dar govora in sluha za sina in vere za očeta.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
