Zakonska iskrica v najbolj stresnem mesecu življenja: “Včasih je dovolj že 20 sekund objema”

Tokratne Moške skrivnosti gostijo Romana Čretnika, moža Katarine ter očeta Otona in Filipa. Roman je računalničar, ultratekač in pripadnik civilne zaščite in gasilcev na odgovornem položaju. Če razkrijemo, da prihaja iz Mozirja, še več, z območja, ki je bilo najbolj poplavljeno v okolici, potem je jasno, kaj je glavna tema pogovora.

Sporočilo pa je zgledno in dragoceno: bodi preudaren, poslušaj modre ljudi, pripravi se, pomagaj drugim, povezuj se in zaupaj v Božjo pomoč.

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika? Še zlasti v zadnjem mesecu, ki je bil za vas telesno, čustveno in umsko gotovo najbolj naporen v življenju.
Drži. To je bil moj največji ultramaraton. :) Od začetka poplav do velikega šmarna so bile od zgodnjega jutra do poznega večera vse sile usmerjene v sanacijo. Spal sem kake štiri ure na noč. A ni bilo težko. Takoj po poplavah sem se zavedel, da stvari potekajo drugače. Ogromno naklonjenosti in solidarnosti smo doživeli že prvi dan. Nisem čutil utrujenosti. Marsikdo mi je rekel, da je bilo to zaradi adrenalina. Ne drži.

Adrenalin dobro poznam iz gasilstva in športa. Mislim, da je šlo za pomoč od zgoraj, sicer tega ne bi zdržali. Ves čas sem čutil mir in ljubezen. Zdelo se mi je, da ju moram širiti naprej. Za vsak telefonski klic in bližnji odnos sem se poskušal karseda potruditi. Da sem ljudem namenil nekaj miru, pozitiven občutek.

Težje je postalo po 15. avgustu. Tedaj se je pokazal nov izziv. Začela se je služba, družina me je že zelo pogrešala, jaz pa njo. Življenje je "prišlo" nazaj. Moje naloge, povezane s civilno zaščito in gasilci, pa se še niso končale. Misli je bilo treba usmerjati na več različnih področij.

Poplava doma, številni klici na pomoč, saj so ljudje pričakovali, da boste pomagali kot gasilec in pripadnik civilne zaščite. Kako ste postavili prioritete?
Moje prioritete so: mož, oče, nato pa vse ostalo. Včasih sem na tretjem mestu gasilec, drugič je tam služba, tretjič pa tek – to se zgodi najmanjkrat.

Ker imamo s poplavami kar nekaj izkušenj, je k meni v nekem trenutku pristopil oče in dejal: "Slab občutek imam." Zaščitila sva vrata in začela vredne stvari nositi v zgornje nadstropje že v četrtek, 3. avgusta, zvečer. Ponoči sem vstajal vsake pol ure in preverjal vodostaj Savinje v Nazarjah. Videl sem, da grozljivo narašča.

Ob 2.50 sem bil klican na intervencijo z zavedanjem, da smo doma naredili vse, kar smo lahko. V zgornjih nadstropjih je bila družina varna. Tedaj so me potrebovali drugje. Seveda mi je bilo nato težko iti vsako jutro od doma, zavedajoč se, da je doma treba postoriti ogromno.

Kako vam uspeva razvajati svojo ženo, vsem znanim dogodkom navkljub?
Težko je ohraniti iskrico v kriznem obdobju. Odnose se gradi od prvega dne, ko se spoznaš. Zelo sem hvaležen, da imava tako lepega. Zelo veliko se pogovarjava, oba sva čustvena. Ko sem se vračal domov, je Katarina ponavadi spala. Na hitro sva si izmenjala osnovne informacije dneva.

Potem so iz mene začele vreti zgodbe ljudi, ona je delila z mano kaj od doma. Izražanje s pogovorom je terapevtsko. Po 20 letih poznanstva pa ne potrebujeva veliko, da se začutiva. Tudi v dneh, ko nisva bila veliko skupaj, je bilo morda dovolj že, da sva se na hodniku v tišini objela za 20 sekund.

Kaj pa otroka?
Stara sta 9 in 11 let. Že dolgo gojimo navado, da se pred spanjem zberemo v otroški sobi, si povemo, kaj lepega se je zgodilo tisti dan. Nato se v molitvi najprej zahvalimo za to, dodamo kako prošnjo za naprej in še kaj zmolimo skupaj. Tako dan sklenemo na povezan način. Rutina je še posebej pomembna v kriznih časih. Ravno z njo sporočiš človeku, da si še vedno tam in ga čutiš. Tako lažje prebrodimo težke dneve. Seveda si pa občasno vzamemo več časa.

Na primer 15. avgusta smo šli na Golte pogledat novo Mozirsko kočo in k maši v kapelo Dobrega pastirja. V tistem trenutku je bilo to zelo pomenljivo. Tako smo skupaj preživeli dan, ki nam je pobožal dušo.

Nedvomno pa so vas nagovarjali tudi odzivi ljudi, ki ste jim pomagali. Kako ste jih doživljali?
Vseskozi sem se zavedal, da se mi v teh ljudeh kaže Bog. Za vedno mi bo ostalo v spominu prijateljstvo z Boštjanom Zrimškom iz Cerknice, velikim humanitarcem. Na Facebooku je objavil, da zbira sredstva za razvlažilnike. V naši dolini je strahovito manjkalo agregatov. Klical sem Boštjana, ali bi lahko priskrbel kakega.

Ura je bila 10:30. Takoj je prekinil zvezo in me poklical čez 10 minut: "Ob 13:00 lahko v Ljubljani naložiš deset agregatov. Prevoz si moraš pa urediti sam." Super! Dobili smo prevoznika, nova težava pa je bilo zaprtje avtoceste zaradi poplav. Slučajno je bil v bližini direktor podjetja, ki skrbi za ceste.

Poklical je na Dars in se pozanimal, kakšen je položaj. Zagotovil mi je, da bo v kratkem avtocesta odprta. Voznik se je postavil v bližino in čakal na odprtje, tako da smo imeli ob 16:00 v Mozirju deset agregatov, kar je bilo za tisti čas sijajno. O podobnih rešitvah bi lahko govoril ves dan. Za vse, kar smo potrebovali, se je našel nekdo, ki je lahko priskrbel ali pomagal.    

Ganila vas je tudi neznana gospa iz Nemčije.
Neki dan me je pocukal za rokav nekdo izmed gasilcev, ki mi je dejal, da bi z mano rada govorila mlada mamica. Name je čakala gospa iz Nemčije z dvema majhnima punčkama. Bila je na robu solz. Povedala mi je, da so bili pri nas 12 dni na dopustu, da se jim para srce, ko vidijo, kaj se je zgodilo.

"Nismo porabili vsega predvidenega denarja. Mislim, da je prav, da ostane tu. Naj pride v prave roke." V roko mi je stisnila 200 evrov in se poslovila. Takoj nato sem se usedel v avto in peljal denar starejšemu paru, ki mu je hišo popolnoma zalilo. Gospod in gospa sta bivala v kontejnerju v katastrofalnih razmerah. Takrat sem se zavezal, da jima bomo pomagali najti novo hišo, ker se v svojo ne moreta vrniti. To je zdaj moja misija.  

Kako se duhovno napolnite?
Polnijo me srečanja. Empatija, sočutje, neposredna pomoč, posredovanje za pomoč. V zadnjih dneh dobivam še ogromno klicev z dobrodušnimi ponudbami, kdo bi kaj potreboval. Aparati bele tehnike, kurilne naprave, avtomobili, gradbeni material, … To duhovno napolnjuje ne le mene, ampak tudi tiste, ki pomoč prejemajo, saj ne ostajajo sami. Če pomoč prineseš neposredno, če srečaš to osebo, je ta stik zelo terapevtski in duhovno bogat. Ta trenutek je kontrapunkt koronskim časom. Tedaj smo bili vsi odtujeni, zdaj smo pa zbližani.

Po treh tednih mi je uspelo priti do nedeljske maše. Tudi ta je zelo blagodejno vplivala na moje počutje. Sicer pa kje v samoti naredim križ in načnem pogovor z Bogom. Pride samo od sebe, očitno je potrebno.