“Mama ima v srcu prostor prav za vsakega svojega otroka”

15. oktober je poseben dan, posvečen otrokom, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Da bi počastil spomin nanje, je Zavod Živim pripravil spominsko slovesnost ob obeležju za vse umrle otroke na pokopališču Podkraj pri Velenju.

Preberite še:Smrt otroka med nosečnostjo: kako se posloviti?

“Ko se starši soočijo z izgubo otroka v nosečnosti ali kmalu po njej, jim okolica včasih ‘dovoljuje’ kratek čas žalosti, potem pa se od njih pričakuje, da ‘bodo šli naprej’, da bodo spet takšni, kot so bili pred izgubo in bodo kmalu tudi storilnostno enako učinkoviti. To jim pogosto tudi z besedami povedo. A vse to so nerealna pričakovanja ljudi, ki osebne izkušnje z izgubo nimajo. In takšne besede v srce žalujoče osebe zarežejo kot oster nož,” je v nagovoru, ki ga najdete tudi v spodnjem videu, dejala Katarina Nzobandora iz Zavoda Živim.

Ob tem je izpostavila, da žalovanje po izgubi otroka ne traja le mesec ali dva, ampak leto, dve ali več. Pri tem se v različnih obdobjih prepletajo različni občutki: od krivde, jeze, nemoči, otopelosti, močne žalosti, do težav s spanjem, ljubosumja do drugih nosečnic, različnih strahov in še drugih znakov žalovanja, saj vsaka ženska žaluje po svoje.

Nekaj fotografij iz Podkraja:

Začni s predvajanjem

Preberite še:Ko nosečnica na pregledu izve: “Ni utripa”

“Zato je izjemno pomembno,” nadaljuje Katarina Nzobandora, “da si vsaka mama in oče vzameta za žalovanje toliko časa, kot ga potrebujeta, da izžalujeta na svoj način.”

Preberite še:“Vsi, ki so me nagovorili k splavu, so si oprali roke kot Pilat, zame pa se je začel pekel”

Kako se odzvati, nuditi podporo? “Ko starši izgubijo otroka, so najbolj primerne besede iskrenega sožalja. Primerne geste so stisk roke, objem. Včasih starši potrebujejo nekoga, ki v tišini sedi ob njih, ko skozi solze lahko govorijo o svojih občutkih – znova in znova. Tako lahko okolica (sorodniki, prijatelji, sodelavci) za žalujoče naredi največ s sočutjem in priznanjem njihovega otroka,” je med drugim še dejala ob prižigu svečk in valu svetlobe “v spomin na vse naše ljubljene otroke, ki so morda le za kratek čas razsvetlili naša življenja”.

Preberite še:“Če Bog ne pozdravi ran, noben človek, noben terapevt tega ne pozdravi. Ozdravi lahko samo Jezus”

Ob koncu nagovora je poudarila, da “mama vedno ljubi in pogreša svojega otroka ter da je res, da ima mama v srcu prostor prav za vsakega svojega otroka”.

Preberite še:7 knjig, ki bi jih moral prebrati vsak mlad kristjan

Preberite še:Kako razumeti in vzgajati melanholičnega otroka

Preberite še:Na družinski izlet v kraje iz Kozlovske sodbe