Sposobnost, da se nekomu ali nečemu v celoti posvetimo, postaja neke vrste izgubljena umetnost. Naša pozornost dejansko postaja vedno krajša, delno tudi zato, ker smo preveč navezani na svoje pametne telefone.
Če pa si ogledamo različne izraze in besedne zveze, s katerimi označujemo posvečanje pozornosti, ki jih uporabljajo drugod po svetu, bomo morda našli kakšen nov način, kako okrepiti to izjemno pomembno spretnost.
Pogled na jezikovni okvir izraza pozornost nam pokaže, kako različne kulture dojemajo posvečanje časa drugim, kot je pred leti pokazala objava na družbenem omrežju Twitter oz. X:
“V španščini je pozornost nekaj, kar posodiš, ker si jo na nek način želiš nazaj. V francoščini jo ustvariš, ker je preprosto ni, če tega ne storiš. V angleščini jo plačaš, ker gre za nekaj dragocenega. V nemščini pa jo podariš, ker je to v resnici dar. O, ko bi poznal vse jezike!”
(Pri tem je treba opozoriti, da v francoščini faire attention dejansko pomeni bodi previden, medtem ko izraz prêter attention natančneje prevedemo kot posoditi pozornost).
Nadaljnji tuji vplivi
Razpravo o pozornosti so povzeli v prispevku v reviji Forward, v katerem pisec poudarja, da je v perzijščini pozornost nekaj, kar storiš, medtem ko se v ruščini usmeriš v pozornost, v finščini pa svojo pozornost pritrdimo, kar se zapiše kiinnitä huomiota, če bi morda želeli poskusiti!
Zanimivo je, da v hebrejščini, če želite biti pozorni, običajno rečete lasim lev ali bodite s srcem pri stvari.
Če temeljito preučite vse te različne odtenke v načinu izkazovanja pozornosti, lahko premislite, kako bi jih uporabili, da bi se lažje osredinili na svoje molitveno življenje – glede na to, kako zlahka izgubimo pozornost, ko se poskušamo osrediniti na molitev.
V molitvi se pozornost na nek način posoja, glede na to, da smo sicer spodbujeni, naj molimo ves čas, vendar se dejanski molitvi lahko v celoti posvetimo le v določenih trenutkih.
Vsekakor moramo pozornost ustvariti, če želimo, da bi se lahko osredinili na molitev. To zahteva dejanje volje in je torej nekaj, kar storimo. In več srčnosti vložimo vanjo, bolje je.
Ko bomo torej naslednjič začeli moliti, morda lahko premislimo o tem, da bi bili s srcem pri stvari ali pa da pritrdimo svojo pozornost Nanj, ki Mu skušamo prisluhniti.
Morda pa se lahko ozremo na nemške brate in sestre ter podarimo svojo pozornost Bogu v hvaležnosti za Njegovo brezpogojno ljubezen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
