Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 22. aprila |
Aleteia logo
Zanjo
separateurCreated with Sketch.

“Fotografiranje porok je spremenilo moj pogled na ljubezen”

APOLLINE-ARNAUD

Avec l'autorisation d'Apolline Arnaud.

Apolline Arnaud, photographe de mariages.

Aline Iaschine - objavljeno 02/11/23

Ženska ženski – mlada poročna fotografinja in prostovoljka Apolline Arnaud

Apolline Arnaud je 20-letna fotografinja, ki svoje fotografije redno objavlja na Instagramu. Nad fotografijo jo je navdušil njen oče. Leta 2022 se je za tri mesece odpravila na misijon v afriški Benin, kjer je pomagala v šoli, hkrati pa je tudi tam izkoristila in razvijala svoj fotografski in umetniški talent.

Nastale so čudovite in čustev polne fotografije: “Mislim, da me je najbolj prevzela fotografija triletnega otroka, ki me je gledal. Njegov pogled je bil tako čist, da si skozenj lahko videl Boga.”

Od kod vaša strast do fotografije?
Fotografirati sem začela, ker je to počel že moj oče. Ko sem bila mlajša, sem mu večkrat “ukradla” fotoaparat. Leta 2016 je nastala prva fotografija, ki me je zares prevzela in na katero sem zelo ponosna.

To je fotografija moje mame, ki pripoveduje neko anekdoto. Takrat je s sklenjenimi rokami gledala v nebo. Videti je bilo, kot da moli. Ko sem pogledala to fotografijo, sem ugotovila, da lahko fotografija res posreduje ali vzbudi močna čustva in odstre delček resničnosti, ki se skriva za njo.

Januarja 2022 sem se začela srečevati s pari in družinami in ustvarjati portrete. Malo me je bilo strah, saj sem bila stara 18 let, vpisala sem se v prvi letnik študija filozofije, a sem si rekla: “Poskusi, boš videla, kako bo. Če bo šlo, bo šlo. Če ne bo, ne boš ničesar izgubila.”

Od takrat sem opravila že 200 fotografiranj. Lanskega oktobra sem se po nekaj zapletih v zasebnem življenju odločila prekiniti študij, saj nisem bila srečna. Za tri mesece sem se odpravila na misijon v Benin. Ko sem se vrnila, sem se odločila, da se bom zaposlila kot fotografinja.

Nam lahko poveste kaj o svoji prostovoljski izkušnji v Beninu?
V Beninu sem varovala otroke v šoli blizu mesta Abomey in pomagala učiteljem pri pouku. Tam je bilo včasih težko fotografirati, saj mnogi mislijo, da jim s tem, ko jih fotografiraš, ukradeš dušo. Ravno zaradi tega na ulici nisem uspela ustvariti veliko fotografij.

Me je pa društvo Espéra, ki je organiziralo našo odpravo, prosilo, naj fotografiram otroke v šoli, kjer sem delala. Vse, kar sem tam doživela, sem želela svetu posredovati prek fotografij.

Mislim, da me je najbolj prevzela fotografija triletnega otroka, ki me je gledal. Njegov pogled je bil tako čist, da si skozenj lahko videl Boga. Te fotografije izražajo preprostost zelo revnih otrok, ki imajo kljub temu veselje do življenja, ki ga ne najdeš nikjer v Franciji.

APOLLINE-ARNAUD-BENIN.jpg

Veliko govorite o Bogu. Kdo vam je posredoval vero?
Starši so me od malega vzgajali v veri in zato sem vedno verjela v Boga. Učili so me, da se Bogu zahvaljujem in nenehno molim. Oče je veliko molil rožni venec, mama je rada poslušala krščansko glasbo. Vera, ki se živi in prenaša v družini, me je zaznamovala.

Imam pet bratov in sester in pri družinskih kosilih se vedno sproži kaka debata o veri. Moja starša sta ustanovila gibanje Hopeteen, ki skrbi za evangelizacijo mladih. Tudi sama sodelujem tam s še približno petnajstimi mladimi voditelji. Od nas pričakujejo življenje v molitvi in služenju.

Kako vsak dan polnite svoje baterije?
Poslušam hvalnice, vsako jutro na poti na postajo zmolim desetko rožnega venca. Vsak dan molim, vedno se pogovarjam z Jezusom, ki ga imam za prijatelja, ki me spremlja vsak dan.

Moj dan vedno vsebuje male opomnike, da je Bog prisoten v mojem življenju.

Baterije si polnim tudi s fotografijo, odnosi s prijatelji in družinskimi člani. To so odnosi, ki mi zelo pomagajo pri rasti. To so trenutki, ko sem lahko to, kar sem, in kjer lahko razpravljam o življenju in veri. Vem, da so to ljudje, ki mi bodo vedno stali ob strani in so zame pravi mali Božji žarki.

Nam lahko zaupate kako izkušnjo, ki vas je zaznamovala in vam pomagala na poti vere?
Lani poleti sem bila na srečanju mladih. Takrat sem bila v zapleteni situaciji. Študirala sem, a nisem bila srečna, čeprav sem se trudila početi vse, da bi bila. Bila sem jezna na Boga. Kričala sem nanj in ga obtoževala, da mi povzroča krivice. Počasi pa sem začela razumeti, da je Bog ne glede na vse resnično ob meni in me vzame v svoje naročje, kadar sem v stiski.

V dvajsetih letih moraš sprejemati odločitve, ki niso vedno lahke, greš skozi kar nekaj preizkušenj. Tudi vera je pravi boj, a treba je vedeti, da je Jezus tisti, ki se bori v prvi vrsti, ima v rokah meč in nas brani. Varuje nas v svojem ljubečem naročju. Vedno me pomiri dejstvo, da je Bog glavni.

Ko sem se vrnila v Pariz, sem želela svoje spoznanje, da je Bog vedno ob meni, nekako obeležiti. Zato sem si na zapestje dala tetovirati križ. Ko ga vidim, se spomnim prav na to.

Vam je tudi delo poročne fotografinje pomagalo na poti vere in morda spremenilo vaš pogled na ljubezen?
Poročno fotografiranje je močno spremenilo moj pogled na ljubezen. Prav med fotografiranjem porok sem doživela veliko razsvetljenje. Ko sem videla pare, ki se gledajo tako čisto in tako ljubeče, sem začela razumeti, kaj je ljubezen. K tej ljubezni nas Bog kliče vsak dan.

Spoznala sem, da smo poklicani, da ljubimo in dajemo vse za svoje bližnje. To, da vsako soboto poslušam pridige o zakonu, poročne zaobljube, mi zelo pomaga pri razmisleku o lastni poklicanosti. Začela sem razumeti, kaj je čista in sveta ljubezen, h kateri nas kliče Bog.

View this post on Instagram

A post shared by apolline arnaud (@apotographie)

Kako si predstavljate svojo prihodnost?
Še naprej bom fotografirala in pisala. S svojo najboljšo prijateljico sem napisala knjigo Héritières de Malassy (Dedinje iz Malassyja, op. p.); trenutno izhaja drugi zvezek. Poleg tega bi rada nadaljevala svoje prostovoljno delo. Ni dneva, ko se zbudim in ne pomislim na to. Svetujem vam, pojdite v Benin ali kam drugam, da služite in se naučite ljubiti.

Moje poslanstvo tam je bilo ljubiti in objemati otroke. Mislim, da ti odhod na tako misijo zares spremeni pogled na svet. Upam, da si bom čez približno deset let ustvarila družino in prenesla vero na svoje otroke ter da bo moj dom ter odnos z možem in otroki odseval moje krščansko poslanstvo.

Kako biti sijoča mlada ženska v tem svetu?
Zame je to, da pustim Kristusu, da nenehno živi v meni. Molim za to in upam, da bom vse življenje sijoča ženska. Sijoča ženska je zame ženska, ki pusti, da iz nje sije Kristusova luč, je ponižna in dela dobro. Ve, da lahko zasije v svetu, ker ji je Bog dal talente in jo kliče k ljubezni.

apolline-arnaud

Kateri svetnik vas navdihuje?
Navdihuje me sveti Peter, ker mi je zelo všeč njegova karizma. Ker imam veliko domišljije, si njegovo življenje predstavljam kot v filmu. Predstavljam si, kakšen je bil Jezus v vsakdanjem življenju, predstavljam si ga skupaj z učenci, ki so hkrati njegovi prijatelji.

Rada si predstavljam tudi svetega Petra, ki ga poznamo kot močnega moža, ki pa je bil globoko v sebi zelo krhek, vendar je znal to sprejeti in postal prvi papež. Jezus mu je zaupal ključe nebeškega kraljestva.

Katera molitev vam je še posebej všeč?
Molitev prepustitve, ki jo je zapisal Charles de Foucauld. “Oče moj, prepuščam se ti.” Tudi sama se želim prepustiti, zato to molitev molim vsako nedeljo po obhajilu. To me spomni, da sem lahko to, kar sem, če se prepustim Bogu, da me vodi.

Kateri svetopisemski stavek vas navdihuje?
Imam kar dva, med katerima se ne morem odločiti! Prvi se v Svetem pismu ponovi kar 365-krat: “Ne boj se.” Kot bi mi Jezus vsako jutro, ko se zbudim, rekel: “Hej, ne boj se, pojdi v nov dan.” In potem bi rekel: “Kajti Bog je ljubezen.” (1 Jn 4,16). To je povzetek moje vere in mojega dojemanja Boga.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.