Od nekdaj so me pritegovale zgodbe Ferija Lainščka in mističen svet čez Muro, ki ga opisuje v svojih zgodbah. Že kot majhni deklici se mi je svet tam daleč na vzhodu zdel skrivnosten in zasanjan. Podoba meglic, ki vznikajo nad Muro, kar kliče po doživljanju metafizičnih razsežnosti bivanja. In tam se skrivajo tudi zgodbe ljudi, ki jih naš priljubljeni pisatelj preliva v črke, ki odpirajo neko globlje razumevanje posameznika in naše usode.
Njegove zgodbe so vznemirjajoče, saj je v vsaki dobri zgodbi tudi delček naše, bodisi osebne bodisi univerzalne. Ni namreč mogoče, da bi sebe in svet razumeli zgolj iz nas samih, zato potrebujemo zgodbe, potrebujemo like, da vanje “vstopimo”, nevsiljivo, spoštljivo, kot bi vstopili v Cankarjevo kamrico. Še danes obstajajo Muriše, pravi Feri Lainšček. In ravno v tem prepoznanju je veličina in mojstrstvo pisatelja.
Kaj pisatelja žene k pisanju?
Gotovo ni enega odgovora, saj je to vprašanje, na katerega bi vsak pisatelj odgovoril drugače. Sam postavljam v ospredje radovednost. Še zmeraj se čudim temu svetu in ga skušam po svoje razumeti. Zanimajo me zgodbe, ki jih živimo, in z njimi povezani arhetipi, ki nas presegajo.
Kako izbirate teme?
Teme so seveda povezane z vsem tem, kar sem prej povedal. Vse, kar sem napisal, je na neki način moja duhovna biografija. Iz mojih del je moč razbrati, kako sem se v času, ko sem to pisal, počutil, o čem sem razmišljal in kakšen je bil moj odnos do sveta.
V mojih knjigah je veliko tega, kar me je v nekem obdobju posebej pritegnilo, me vznemirilo ali se me drugače dotaknilo. Zdi se torej, da se mi teme na neki način same ponudijo. Morda lahko celo rečem, da me poiščejo.
Revija Praznična z vami že 10 let!
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.
Posamezen izvod stane 5,90 evra, za bralce Aleteie pa v teh dneh velja posebna akcija: namesto 24,90 evra boste ob naročilu s kodo PRA-Aleteia10 za letno naročnino odšteli 14,90 evra! Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.
Kaj je glavni vzgib pisanja?
Navdih. Brez navdiha v resnici ne morem ničesar vrednega ustvariti. Živim s prepričanjem, da lahko le tisto, kar je bilo z navdihom napisano, nekdo tudi z navdihom prebere.
Verjamem v ta magični trenutek, v skrivnostno razmerje med avtorjem in bralcem, v moč literarnega besedila, ki ni le prenašalec sporočila, temveč tudi energije. Temeljni vzgib je torej v občutku, da so – kot je dejal pesnik – pipe odprte. Začenja se potovanje v neznano, saj je zmeraj znova na začetku belina papirja, praznina ekrana …
Nam lahko zaupate, kako je bilo odraščati v Prekmurju?
Otroštvo sem preživel v vasi Dolenci na Goričkem. To je majhen odmaknjen kraj, tik ob meji z Madžarsko, ki je bila takrat še obdana z železno zaveso. Izhajam iz vaške revščine, ki jo na svoj način opisujem v zadnjih dveh že objavljenih romanih in tretjem, ki šele nastaja. Prvi nosi naslov Kurji pastir, drugi Petelinje jajce, zadnji pa še nima naslova.
Ko se v spominih vračam, se srečujem z usodo otroka, za katerega se zdi, da v življenju nima veliko možnosti. Ugotavljam tudi, da je očetu in mami v silni želji, da bi poskrbela zame, nekako le uspelo zgraditi nevidni most, po katerem sem lahko nepoškodovan zlezel v drugačno prihodnost. Vse bolj sem prepričan, da je bil ta most spleten le iz upanja in ljubezni.
Nam lahko zaupate kakšen pripetljaj ali okoliščino iz otroštva, ki vas je posebej zaznamovala?
Bilo je pač tako, da v mojem predšolskem obdobju, razen maminega molitvenika, nismo imeli doma nobene knjige. Sreča je bila le, da sta bila oče in mama dobra pripovedovalca. Živeli pa so tudi še ljudski pripovedniki, tako da je bilo moje otroštvo kljub vsemu polno zgodb.
Ko sem se opismenil, sem nato začel naravnost obsedeno brati. Na dan sem včasih prebral tudi dve ali tri knjige. Do konca tretjega razreda sem tako prebral že vse knjige, ki so bile na voljo v knjižnici na naši podružnični šoli. V četrtem razredu mi je učiteljica zato že prinašala knjige iz knjižnice na matični šoli. Za to sem ji še danes hvaležen. Knjige so bile namreč takrat moje edino okno v svet. Bil sem prepričan, da so vse skrivnosti tega sveta shranjene v knjigah.
Verjel sem, da bom, če bom veliko bral, nekoč razumel, za kaj na tem svetu gre, in spoznal, kaj me v življenju čaka. Tako otroško zaupanje v knjige si danes gotovo težko predstavljamo.
Ali vaše pisanje oblikujejo tudi osebni uvidi v posamezne človeške lastnosti in dejanja?
Seveda. Pri takem načinu pisanja brez lastnih izkušenj in uvidov preprosto ne gre. Tudi sicer mislim, da je to pomemben del pisateljskega odtisa, ki je navsezadnje ustvaril več dobre literature kot pa ne vem kakšna težnja po objektivnosti in distanca.
Dostikrat pravimo, da življenje ni praznik. Zgodbe, ki jih piše življenje, so velikokrat težke, boleče, včasih pa tudi vesele in upajoče. Kot nenehna igra teme in svetlobe. To živijo tudi vaši junaki romanov. Vas kot pisatelja spremljajo ves čas?
Literarni junaki so v resnici duhovna bitja. Mnogi živijo med nami in z nami, čeravno v resničnosti niso nikoli živeli in so bili rojeni v pisateljski domišljiji. Tako je tudi z junaki iz mojih romanov.
Z nekaterimi sem se družil le, ko sem o njih pisal, nekateri pa so se mi tako približali, da bodo verjetno ostali z mano za zmeraj. Muriša, ki sva jo danes največ omenjala, je gotovo ena takih. Zelo sem ji bil naklonjen, res sem jo vzljubil in vse do konca iskal rešitev, ki zanjo ne bi bila tako usodna. Še danes mi je na tihem žal, da je morala na tistem nesrečnem mostu umreti.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična.
