Preblažena Devica Marija v evangelijih ne izreče veliko besed, pogosteje pa stvari “premišljuje” v svojem srcu.
To premišljevanje se prvič zgodi, ko se pastirji na božično noč približajo Jezusu in Mariji.
Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.
(Lk 2,17-19)
Marija znova premišljuje, ko najde Jezusa v templju: “Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu.” (Lk 2,51).
Papež Benedikt XVI. je te besede omenil v pridigi 1. januarja 2008, ko je pojasnil izvirno grško besedo, uporabljeno v evangeliju po Luku.
Uporabljeni grški glagol sumbállousa dobesedno pomeni sestavljati in nam daje misliti na veliko skrivnost, ki jo je treba odkrivati postopoma. Čeprav je Otrok, ki leži v jaslih, videti kot vsi otroci na svetu, je obenem povsem drugačen: je Božji Sin, je Bog, pravi Bog in pravi človek. Ta skrivnost – utelešenje Besede in Marijino božansko materinstvo – je velika in vsekakor daleč od tega, da bi jo lahko razumeli samo s človeškim umom.
Nato izpostavi Marijo kot odličen zgled za nas, ko gre za “sestavljanje” skrivnosti vere.
Toda z učenjem od Marije lahko s srcem razumemo tisto, česar naše oči in um sami ne zmorejo zaznati ali zajeti. Ta dar je namreč tako velik, da nam je le z vero dano, da ga sprejmemo, čeprav ga ne razumemo v celoti. In prav na tej poti vere nam Marija prihaja naproti kot naša podpora in vodnica.
V krščanstvu pogosto ne razumemo vsega, toda Marija nam lahko pomaga, da stvari “premišljujemo” v svojem srcu in odkrivamo številne skrivnosti, ki nam jih Bog želi postopoma razkriti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
