Bog je postal nemočen otrok, da bi rešil človeštvo in mu prinesel mir. Kako si lahko ta mir zagotovimo skozi vse leto? Po besedah sv. Serafima Sarovskega je pridobivanje in ohranjanje miru v srcu glavni cilj našega krščanskega življenja.
1
SPREJMIMO SVOJO NEMOČ IN SE JE VESELIMO
Obstaja veliko razlogov za izgubo miru, vendar nobeden od njih ni dober (čeravno so lahko upravičeni!). Skrbi nas, da naši projekti ne napredujejo tako hitro, kot bi si želeli, bojimo se različnih življenjskih nevarnosti zase in še bolj za svojo družino, izgubljamo potrpljenje in se pogosto razjezimo zaradi vedenja nekoga, ki nam je blizu, ali pa nas neskončno skrbi ta ali ona odločitev, ki jo moramo sprejeti. To je le kratek izbor številnih možnih skrbi, ki pa se pogosto oblikujejo v eno samo: želimo si nadzorovati vse, kar pa je dobesedno nemogoče.
Ta želja po nadzoru se lahko izraža celo v našem duhovnem življenju. Preprosto obupamo in izgubimo notranji mir, ko ugotovimo, da vedno znova delamo iste grehe. Motijo nas najrazličnejši pomisleki, ki pa so včasih bolj znamenje ranjenega ponosa kot pa resničnega zavedanja, da smo žalili ljubezen Boga in bližnjega.
Morda je prav zato sv. Terezija Deteta Jezusa zapisala, kako je bila največja stvar, ki jo je Gospod storil v njeni duši, “da ji je pokazal njeno majhnost, njeno nemoč”.
Da bi premogli srčni mir, je torej prvi ključ, da opustimo svojo zagledanost vase in se osredinimo na usmiljeno ljubezen Očeta, ki nam vedno odpušča in nas dvigne po vsakem padcu. Če se veselimo svoje nemoči, kakor največja svetnica sodobnega časa, sprejmemo misel, da padamo in delamo napake, ne da bi pretirano žalovali, saj vemo, da so naši prestopki “zgolj kapljica vode v gorečem ognju”.
2
SVOJ MIR ZASIDRAJMO LE V KRISTUSU
Drugi ključ za pridobitev miru v srcu je, da ga iščemo tam, kjer resnično je, in nikjer drugje! Če pričakujemo mir od tega, da ves svet živi v miru, ali od ugodnih razmer v lastnem življenju, miru ne bomo nikoli imeli ali pa bo zelo minljiv in poln utvar. Kdo nam lahko zagotovi, da se bodo naši načrti uresničili, kot si želimo, da bomo vedno zdravi ali da bo v naši državi tudi jutri vladal mir?
Ali kaj bolj vsakdanjega: slabo vreme nas lahko moti dobršen del leta. Kot kažejo vsi ti preprosti primeri, nam zunanje okoliščine ne morejo zagotoviti spokojnosti in miru.
Naš mir mora počivati na skali, ki je veliko trdnejša od zunanjih okoliščin in je povsem neomajna. To je lahko le sam Kristus, njegova brezpogojna ljubezen do nas in vera v njegove obljube, vključno z zmago nad zlom in smrtjo. Z zaupanjem si lahko ponavljamo besede apostola Pavla (Rim 8,35-37): “Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? (…) Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.”
3
VSAKDANJA PRENOVA Z MOLITVIJO
Prerok Elija se na gori Horeb nauči, da Boga ni mogoče najti v viharju, potresu ali ognju, ampak v “glasu rahlega šepeta” (1 Kr 19,11-12). To je nauk iz ponižnosti za preroka, ki je malo pred tem spoznal, da ni “nič boljši kakor njegovi očetje” (1 Kr 19,4).
Da bi ohranili mir v svojih srcih, moramo svojo ranljivost ponuditi Gospodu in od Njega samega prejeti božanski mir. V evangeliju nam je zagotovil, da nam “zapušča mir, daje svoj mir” (Jn 14,27). Da bi ga prejeli, moramo vsak dan preživeti poseben čas z Bogom.
V tihi molitvi lahko iz njegovega Srca črpamo mir, spokojnost in veselje, ki jih potrebujemo za soočanje z vsemi življenjskimi preizkušnjami. Lahko ga tudi preprosto prosimo v molitvi: “Oče, ti veš, kaj potrebujem. Te zapletene razmere izročam tebi. Ne želim več skrbeti. Ohrani moje srce mirno.”
4
UPOČASNIMO SE IN ŽIVIMO BOLJ PREMIŠLJENO
Živimo v naglici. Težko čakamo v vrstah, ker se nam zdi, da “zapravljamo čas”. Prav tako smo nestrpni, ko gre za udejanjanje naših najdragocenejših projektov. Koliko samskih ljudi je, recimo, pretirano zaskrbljenih, ker še niso našli sorodne duše! Vsa ta nestrpnost je zelo človeška, vendar priča o pomanjkanju zaupanja v Božjo previdnost in odlično nadzorovan čas.
Včasih si želimo pravo stvar, vendar na napačen način. Sv. Marta je gotovo želela sprejeti Jezusa z vso častjo, ki mu je pripadala, vendar njeno prizadevanje, združeno s samoljubjem in kančkom ljubosumja do sestre, Gospodu ni bilo všeč (Lk 10,41).
Na enak način lahko izgubimo mir pri delu, ker se bojimo, da bi zamudili roke. Toda ravno takrat, ko se stres stopnjuje, bi si morali vzeti odmor, se nadihati svežega zraka, za nekaj minut zapreti oči in globoko dihati, da uskladimo ritem svojega dihanja z ritmom svojega srca, predvsem pa bi morali svoje srce položiti v Božje roke.
Četrti ključ za ohranjanje miru v srcu je torej zavestna upočasnitev svojega delovanja in besed ter vse skupaj živeti bolj premišljeno. Duhovnik Jacques Philippe, ki piše o dušnem miru, nam svetuje, naj sledimo skrivnosti svetosti sv. Terezije Deteta Jezusa.
To pomeni, da “iz ljubezni počnemo majhne stvari”, “tiho in brez napetosti”, ter da se izogibamo “pretirani naglici”. To so, kot pravi, “majhna dejanja sodelovanja z milostjo”, ki nam bodo omogočila, da bomo dan za dnem ohranjali srce in misli osredinjene na Jezusa.
5
DELAJTE NA SEBI IN NE OBUPAJTE
Peti ključ do notranjega miru je, da se zavedamo svojih slabosti in napak ter delamo na sebi in ob tem ne obupamo. S tem, ko bolje spoznavamo sami sebe, lahko odkrijemo razlog ali razloge, zaradi katerih redno izgubljamo dušni mir. Ali nam primanjkuje zaupanja v Božjo previdnost? Se bojimo trpljenja? Nam je kakorkoli mar za človeško sodbo?
Ne glede na to, kaj velja za nas: Bog ne želi, da bi živeli v strahu in se umikali življenju. Svoje skrbi lahko zaupamo Bogu in Mu dovolimo, da nam z majhnimi vsakdanjimi koraki pomaga preseči te strahove. Nekatere naše izkušnje so morda še posebej boleče in morda se bomo morali pri sebi bolj potruditi, da bomo dosegli mir. Toda ta mir bo še toliko bolj zrel, ker bo pomenil zmago nad življenjskimi stiskami.
In končno, kaj boljšega lahko ponudimo trpečim bratom in sestram kot mirno, zaupljivo in radostno srce, ki je odsev Očetove ljubezni do vsakega od Njegovih otrok?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
