Drugo velikonočno nedeljo so dolga stoletja v nasprotju z velikonočno nedeljo imenovali mala velika noč. Poleg tega so novokrščeni vse dni velikonočne osmine nosili svoja bela krstna oblačila, zaradi česar so drugo velikonočno nedeljo imenovali tudi “dominica in albis (deponendis), nedelja, ko so novokrščeni odložili svoja bela oblačila”.
V zadnjih letih pa je ta nedelja dobila še eno ime: nedelja Božjega usmiljenja.
Preimenovana je bila leta 2000
Leta 2000 je sv. Janez Pavel II. za svetnico razglasil poljsko mistikinjo Favstino Kowalsko in v nagovoru med bogoslužjem drugo velikonočno nedeljo uradno poimenoval “nedelja Božjega usmiljenja”.
Janez Pavel II. je s tem potrdil Favstinina zasebna razodetja in obenem še bolj izpostavil Božje usmiljenje v 21. stoletju. V nagovoru je pojasnil: “Božje usmiljenje doseže ljudi po srcu križanega Kristusa: ‘Moja hči, reci jim, da sem poosebljena Ljubezen in Usmiljenje,’ je Jezus zaprosil s. Favstino (Dnevnik sv. s. M. Favstine Kowalske). Kristus izliva to usmiljenje na človeštvo s pošiljanjem Duha, ki v Trojici predstavlja Osebo-Ljubezen. In ali ni usmiljenje ‘drugo ime’ za ljubezen (prim. Dives in misericordia, št. 7), razumljeno v svojem najglobljem in najnežnejšem vidiku, v svoji zmožnosti, da nase prevzame breme vsake potrebe, in predvsem v svoji neizmerni sposobnosti odpuščanja?
Danes je moje veselje resnično veliko, ko vsej Cerkvi predstavljam življenje in pričevanje s. Favstine Kowalske kot Božji dar za naš čas … Jezus je še rekel s. Favstini: ‘Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo z zaupanjem obrnilo k Božjemu usmiljenju’ (Dnevnik sv. s. M. Favstine Kowalske).”
Poljski papež je nato razglasil: “Pomembno je torej, da sprejmemo celotno sporočilo, ki k nam prihaja iz Božje besede na to drugo velikonočno nedeljo, ki se bo odslej po vsej Cerkvi imenovala ‘nedelja Božjega usmiljenja’.“
Jezus je prosil za “spremembo imena”
Jezus je v videnju, ki ga je sv. Favstina zapisala v svoj Dnevnik, prosil, naj se druga velikonočna nedelja odslej imenuje “nedelja Božjega usmiljenja”.
Nekoč sem zaslišala besede: Moja hči, vsemu svetu oznanjaj moje nepojmljivo usmiljenje. Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje zapornice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat. Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski. Vse, kar obstaja, je izšlo iz notranjosti mojega usmiljenja. Vsaka duša bo v odnosu do mene vso večnost premišljevala o moji ljubezni in mojem usmiljenju. Praznik usmiljenja je izšel iz moje notranjosti; želim, da bi bilo slovesno praznovanje prvo nedeljo po veliki noči. Človeštvo ne bo okusilo miru, dokler se ne obrne k izviru mojega usmiljenja. (Dnevnik 699)
Da, prva nedelja po veliki noči je praznik usmiljenja, vendar morajo tudi dela usmiljenja izhajati iz ljubezni do mene. Usmiljenje moraš izkazovati bližnjim vedno in povsod, temu se ne moreš ne odtegniti ne izgovarjati se ne opravičevati. (Dnevnik 742)
Tako papež Benedikt XVI. kot papež Frančišek sta potrdila to novi običaj in novi praznik je postal uradni del bogoslužnega koledarja Katoliške cerkve.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
