Ko tašča in tast postaneta pogost vzrok zakonskih prepirov, morata mož in žena poskrbeti za svoj odnos in vzpostaviti pravo razdaljo do ženinih oz. moževih staršev. Francoska zakonska terapevtka in avtorica več knjig Bénédicte Lucereau je o tem spregovorila za Aleteio.
“Vsak človek ima svoje meje, jih drugače postavlja, zato je to področje meja v zakonu vir konfliktov. Če zakonca nimata enake definicije o tem, kako postaviti meje na področju družinskega življenja, tudi vsak po svoje razumeta pojem vsiljivosti.”
Te razlike ustvarjajo idealne pogoje za zakonske prepire.
“Vzemimo primer tašče, ki se vsako nedeljo povabi na obisk k sinu in snahi. Snaha jo je sicer prve mesece ali celo prva leta zakona rade volje gostila bodisi iz ljubezni ali iz gole prijaznosti. Vendar je gostiteljstvo sčasoma postajalo vse bolj obremenjujoče. Soprog, ki je bil iz otroštva vajen rednih nedeljskih obiskov svoje stare mame, ne bo zaznal težave in ne bo prenesel ženine zadržanosti, saj jo bo razumel kot napad na njegovo mater.”
“Neprimerna ljubezen ubija ljubezen”
Bénédicte Lucereau meni, da obstajajo določeni objektivni kriteriji za vzpostavitev zdrave razdaljo do ženinih ali moževih staršev. Na primer pomanjkanje spoštovanja zasebnosti zakoncev.
“Spominjam se matere, ki je imela ključe sinovega stanovanja in je velikokrat prihajala kaj postorit v gospodinjstvu, pospravit iz pomivalnega stroja … Vse do dne, ko si je vzela toliko svobode, da je zamenjala zavese. Ko je snaha možu izrazila ogorčenje, se je mož zavzel za mater, ker je presodil, da jima je hotela narediti veselje. Vendar je žena njegov argument dojela kot napad nase, v možu ni čutila podpore.”
Leta tečejo in nekateri starši se ne zavedajo, da gre življenje naprej in je njihov otrok odrasel, zapustil toplo družinsko gnezdo in si ustvaril lastno družino. “Starši so v skušnjavi, da bi svoje otroke zadržali. Zato v odnos vstopijo zelo čustveno in se odzivajo z besedami: ‘Oh! Če bi naju imela rada …'”
Vendar tu ne gre za vprašanje spoštovanja ali ljubezni. Starši morajo sprejeti dejstvo, da bo njihov otrok sprejemal drugačne odločitve kot oni. “V današnjih časih več potujemo, drugače zapravljamo denar, lažje se premikamo od ene točke do druge: vse to ustvarja medgeneracijske nesporazume preprosto zato, ker otroci ne živijo v istem obdobju kot starši.”
Idealno je, da bi sporočilo prenesli z nenasilno komunikacijo, začnimo kar pri sebi: “Čutim se ogroženo, kadar …”
Terapevtka meni, da je treba “besede skrbno izbirati, da bi nas starši razumeli, ne da bi se čutili napadene. Nekateri se bojijo samote ali tega, da ne bi videli vnukov, pri nekaterih gre celo za bolezenski strah. Stvari je treba staršem oziroma tastu in tašči izreči jasno, predvsem pa si morata stvari najprej razčistiti zakonca med seboj, saj se zakonec lahko znajde kot talec v konfliktu lojalnosti med starši in ženo oziroma možem.”
“Mož se mora vedno potegniti za ženo in ji dati prednost pred materjo. Sicer bosta zakonca zdrsnila v hude krize, ki lahko spodkopljejo zakonski odnos.” Zakonca se lahko nekoliko odmakneta, redkeje prihajata na obisk in preživljata počitnice ločeno od ženinih ali moževih staršev.
“Treba je zavarovati lastno družinsko celico. Vsiljivost je lahko zakrinkana v prijazno ozračje ali pa zavita v nadležnejše besede, ki posegajo v svobodo: ‘Oh, ta vikend vaju ne bo? Škoda! No, potem vaju vsekakor pričakujem naslednji vikend!’ Temu rečemo čustvena manipulacija: neprimerna ljubezen ubija ljubezen!”
Razdaljo je treba vedno znova prilagajati
Naslednja čer, ki lahko zrahlja odnose med zakoncema in ženinimi ali moževimi starši, je občutek krivde. Določeni starši podležejo temu občutku in dajo otrokom vedeti, da se jim stanje slabša, ker so osamljeni. “To ni prav,” poudarja terapevtka.
“Prava ljubezen pusti drugega svobodnega. In obenem je to za ženine ali moževe starše priložnost, da si vzamejo trenutke v dvoje, poskrbijo za svoj zakon in se soočijo z osamljenostjo ob odhodu otrok od doma.”
Kako o tem spregovoriti, ne da bi prizadeli drug drugega? “Največkrat se znajdemo v neprijetnem položaju, saj smo zunanji, tisti tretji, ki odpiramo oči zakoncu o delovanju sistema njegove družine. Vedno moramo govoriti v svojem imenu in ne obsojati moža ali žene zaradi disfunkcionalnosti njegove/njene družine. Ne smemo mu/ji naložiti odgovornosti za taščino vsiljivost. Raje recimo: ‘Jaz ne prenesem njenega obnašanja,’ ali ‘Mislim, da to za najino družino ni dobro,’ nase prevzemamo odgovornost do svojih občutkov.”
Še na en način lahko odgovorno iščemo družinsko ravnovesje, in sicer z vprašanji, ki jih zastavimo sozakoncu: “Kaj lahko storiš za najino družino?”; “Kaj lahko storiš, da me zavaruješ v tej situaciji ali ob tej vsiljivosti, ki je zame neprijetna?”; “Ali lahko kako ukrepaš, da se bom bolje počutila, da ne bom imela občutka, da sem slaba snaha, da se ne bom počutila krivo …”; “Kaj meniš o tem, kako pogosto videvava tvoje starše? In moje?”.
Vse to so vprašanja, ki morajo biti v zakonu nenehno na tapeti, nenehno v pogovoru, da se stvari razvijajo naprej. Ko so otroci majhni, se radi videvamo s starši. Ko pa odrastejo, lahko stari starši poskušajo prevzeti mesto staršev in komentirajo način vzgoje.
To je pravi trenutek, da znova prilagodimo razdaljo. “Treba je izstopiti iz logike dobrega ali slabega, ni treba o vsem moralizirati,” opozarja Bénédicte Lucereau.
“Lahko se ne počutimo dobro, in to ne glede na to, ali je nekaj dobro ali slabo. To, kar občutimo, je resničnost, ki je ne moremo presojati. Izrek kot ‘Krivičen si, ker mi to govoriš,’ in obsojanja ne vodijo nikamor.” Najboljša pogostnost obiskov tašče in tasta je takšna, ki ustreza zakoncema ter tastu in tašči. Vedno znova jo je treba prilagajati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
