Med deževnim koncem tedna, ko sem kuhala večje obroke, da bi si pripravila nekaj zaloge za kosila med tednom, sem opazovala dogajanje v naši dnevni sobi in razmišljala, kako različno lahko dojemamo slabo vreme in možnosti, ki se nam ob tem ponujajo oziroma zapirajo.
Sem zagovornica tega, da si otroci po možnosti sami poiščejo kratkočasje, medtem ko moj mož bolj zagovarja stališče, da jih je nujno treba zaposliti, in jih pogosto opominja, da gredo “delat kaj bolj pametnega”.
Sin mi je po deževni nedelji zabrusil: “Danes sem zaradi dežja zamudil pomemben trening!” Za zdaj namreč nima možnosti kolesarskega treninga opraviti doma. Zamislila sem se, koliko je njegova trditev obžalovanja in (samo)obtožbe zrasla na njegovem zelniku, koliko mu je občutek krivde okrepilo pogledovanje na aplikacijo za beleženje športne dejavnosti, koliko pa smo mu ga privzgojili midva z možem in trenerji.
Pogovor je nanesel tudi na to, koliko smo izkoristili sezonsko karto za smučanje na bližnjem smučišču. Vesela sem bila, da sem šla tako pogosto, kolikor so mi dopuščale druge obveznosti, in da sem izkoristila nedavno pošiljko svežega snega na dan žena z najmlajšim sinom, ki zato ni šel v vrtec.
Sem pripadnica generacije, ki ji še pritiče, da razume razne kratice, ki se pojavljajo in uporabljajo na družbenih omrežjih, naj vam jih predstavim.
Prva je FOMO: fear of missing out, strah pred tem, da bi nekaj pomembnega zamudil. Druga je JOMO: joy of missing out, ki opisuje veselje nad tem, da nekaj zamujam, saj sem sprejela zavestno odločitev, da ne grem na dogodek, ki mi ne ustreza, ker se ne želim preobremeniti in raje naredim nekaj, kar je bolj v skladu z mojimi trenutnimi potrebami. Tretja je YOLO: you live only once, živiš samo enkrat, ki je v resnici parafraza starega latinskega reka Carpe diem – Užij dan.
Na nas seveda vplivajo razna vabila, napovedniki, reklame, pripombe, namigi. Ko gledamo fotografije drugih, ki nekje uživajo (drugače kot mi), se nam ob tem porajajo različna občutja. Ali se znam ograditi od tega? Biti zadovoljna v svojem sedanjem trenutku, v svojih odločitvah in zmožnostih? Ali načrtujem svojo prihodnost v skladu s svojimi vrednotami?
Omenjene kratice so morda nove, a občutki, ki jih opisujejo, so stari kot človeštvo. Med vsemi tremi je težko in hkrati treba najti ravnovesje. Dovolj modrosti, da se pravočasno lotimo stvari, ki nam bi v prihodnosti škodovale, če jih zanemarimo. Dovolj čuječnosti, da se znamo prepustiti sedanjemu trenutku, in dovolj poguma, da zagrabimo priložnosti, ki se verjetno ne bodo več vrnile.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
