Pred nami je nedelja Dobrega pastirja, ko razmišljamo o duhovniških poklicih. Vsi vemo, da jih primanjkuje. Duhovniški poklic ne pade z neba, ampak je izmoljen. Večkrat povem, da naj družine molijo tudi za svoje sinove, da bi šli za duhovnike, ne le za sosedove. “Moj sin duhovnik? Jaz si želim, da bi imela vnučke ali da bi bil on direktor,” sem slišal, kako se je ustrašila neka gospa, ko sem ji dejal, da se mi zdi, da bi bil njen sin krasen duhovnik. Že sveti Janez Bosko je dejal, da če gre otrok za duhovnika, njegovo mesto nasledi Jezus.
Moj ati je rekel, da je Jezus veliko boljši pomočnik doma na kmetiji, kot sem bil jaz. 😊 Enajst let sem duhovnik in te odločitve nisem niti v enem trenutku obžaloval.
Kot duhovnik lahko počnem vse: vozim avto, motor, poslušam glasbo, jem pico, se družim z vernimi in nevernimi, starimi in mladimi, revnimi in bogatimi … Ampak znotraj ljubezni. Ljudi lahko pospremim v rojstvo ali v novo rojstvo za večno življenje.
V vlogu pa vam razkrijem še anekdoto, kako začudeno je nekdo pospremil moj odgovor na vprašanje, kaj sem po poklicu.
