Otroško preklinjanje je vedno veljalo za znak slabe vzgoje. Nimajo pa vse psovke enake teže, niti se jih ne uporablja na enak način.
Rdeče zastavice za slabe besede
Pogosto imenujemo kletvice nekatere besede, ki so v resnici bogokletne. Ker je marsikomu njihova uporaba povsem rutinska, pozabljamo na pomen bogokletja in to kategorijo zamenjujemo s preprostimi psovkami. Med njimi pa vendar je razlika. To je meja, ki jo moramo spoštovati: ko se soočimo z bogokletstvom, moramo odločno biti proti.
Naslednja meja, ki je v nobenem primeru ne smemo prestopiti, je uporaba kletvic proti staršem, bratom in sestram, učiteljem, sošolcem itd. To je izkazano nespoštovanje do teh ljudi. Razlikovati moramo tudi, kdaj se jih uporablja: samo v trenutkih jeze, prestrašenosti, ogorčenja ali pa se jih, nasprotno, uporablja v vsakem stavku ali kot običajno frazo.
To, da jih otroci uporabljajo v točno določeni situaciji, ni tolikšen problem in verjetno to počnejo, ker so posnemali starejše. Če pa jih pogosto uporabljajo, bi jih morali spodbuditi, naj se potrudijo, da tega ne počnejo več.
Na odgovor “Ne morem se nadzorovati!” jim odgovorite, da besede je mogoče nadzorovati, saj ne pobegnejo same od sebe. Imeti značaj pomeni znati se obvladati. Le kdor ima močan značaj, je sposoben obvladati vajeti svojih strasti in izbrati prave besede, ne pa biti suženj svojih vzgibov.
Tisti, ki se ne zna obvladati, je šibak posameznik, pa naj bo odrasel ali otrok. Značaj je mogoče in treba vzgajati, vprašanje preklinjanja pa je dober pokazatelj za oceno značaja naših otrok.
Vzgajajmo jih, da razvijejo močan značaj, sposoben samokontrole, da se bodo v prihodnosti lahko soočili z zahtevnimi situacijami, kot so odgovarjanje šefu, soočanje s stresnimi situacijami ali čakanje v bolnišnici.
Ne moremo reči ali storiti, kar hočemo, kadarkoli in kjerkoli. Zato jih moramo na to pripravljati že od otroštva, dobra vzgoja pa je, da ne dopuščamo uporabe psovk.
Ko so otroci zelo majhni, nas lahko zamika, da bi se smejali, ko preklinjajo. Morda se nam zdi smešno, vendar to vodi v resne težave.
Najmlajši se naučijo, da takšne besede pritegnejo pozornost odraslih, in četudi ne vedo, kaj pomenijo, jih bodo ponavljali, saj si želijo pohvale, da bi bili sprejeti. Zato jim, ko pride do takšne situacije, ne smemo posvečati preveč pozornosti.
In končno, kar vedno učinkuje, je predlog, da si predstavljajo, s kakšno občutljivostjo bi besede, da ne bi nikogar prizadele, izbirala Marija.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Renata Anžič Trtnik.
