Rodil se je 24. aprila 1581 v vasici Pouy (danes Saint-Vincent de Paul) v jugozahodni Franciji,
umrl je 27. septembra 1660 v Parizu.
Zavetnik: vseh dobrodelnih ustanov, lazaristov in usmiljenk, duhovnikov, sirotišnic in bolnišnic, sirot, zapornikov, priprošnjik pri iskanju izgubljenih predmetov
Ujetnik, ki je spreobračal tiste, ki so zapustili vero
Svetnik, ki velja za apostola in organizatorja krščanske dobrodelnosti, je bil sin revnih staršev iz jugozahodne Francije. Poslali so ga v šole, da bi kot duhovnik pomagal družini. Z devetnajstim letom je že postal mašnik in je svojo prvo daritev opravil v neki samotni kapeli v gozdu. Kmalu nato so ga ujeli turški morski roparji, ga vklenili in odpeljali v Afriko, kjer je bil dve leti suženj. V tem času je bil trikrat prodan. Njegov tretji gospodar je bil neki francoski odpadnik. Ena izmed njegovih žena, Zulma, naj bi nekoč sužnja Vincenca slišala prepevati krščanske pesmi in ga potem večkrat poslušala govoriti o veri. Možu je potem očitala, kako je mogel zapustiti tako lepo vero. V njem se je prebudila vest, z Vincencem in Zulmo je ušel na ladjici in se izkrcal v Franciji.
Velika zamisel, ki se je zdela neuresničljiva
V Avignonu se je potem Vincenc srečal s papeževim odposlancem in ta ga je vzel s seboj v Rim. Od tam so ga poslali na dvor francoskega kralja Henrika IV., kjer je postal dvorni kaplan. Hitro je napredoval v popolnosti, ko si je izbral za svojega duhovnega voditelja kardinala Petra de Berulla. Ta ga je tudi napotil za vzgojitelja k pariški družini Gondi. Tu so začeli vstajati Vincencu v duši veliki načrti in izpeljal je projekte, za katere se zdi, da si jih en človek niti zamisliti ne more. Prva njegova ustanova je Družba duhovnikov misijonarjev ‒ lazaristov, imenovanih po opuščeni bolnišnici sv. Lazarja, kjer so se naselili.
Vir: druzina.si