Rodil se je okoli leta 970 v Wormsu v Nemčiji,
umrl je 16. marca 1021 v Kölnu, prav tako v Nemčiji.
Zavetnik: Velja za priprošnjika za dež oz. proti suši.
Mladenič, ki je bil cesarjev tesni prijatelj in zaupnik
Herbert se je šolal v samostanskih šolah in se pri tem navdušil za versko obnovo po vzoru Clunyja. Bil je realist, bister opazovalec in sposoben organizator. S štiriindvajsetimi leti je postal stolni prošt v Wormsu in cesarjev sodelavec. Ta mu je kmalu poveril službo kanclerja za Italijo, pozneje tudi za Nemčijo. Kot cesarjev najbližji sodelavec in osebni prijatelj ga je spremljal na vseh njegovih poteh, nazadnje v Rim, kjer je cesar začel priprave za uresničitev svoje države.
Ob cesarju ob času njegove smrti
Herbert nad temi načrti ni bil kdove kako navdušen, zato je brez upiranja sprejel vest, da ga je kapitelj v Kölnu izvolil za nadškofa. Sredi hude zime je odhitel v svojo škofijo in se z vso dušo oprijel pastirskih dolžnosti. Cesar pa se mu kljub temu ni hotel odreči, zato je še vedno delal tudi zanj. Bil je ob njem tudi takrat, ko se je komaj 22-leten v Paternu v Italiji poslovil s tega sveta. Zaupane so mu bile cesarske insignije, ki pa so postale jabolko spora med njim in cesarjevim naslednikom, bavarskim vojvodo Henrikom. Ta jih je hotel takoj zase, Herbert pa se je držal predpisov, saj bi jih moral dobiti šele po izvolitvi. Henrik ga je vrgel v ječo in ga prisilil k izročitvi zaklada, Herbert pa je pustil kanclersko službo.
Zvest Bogu in vernikom
Znal je navduševati s svojo zvestobo, pa tudi z otroško pobožnostjo. Kot nadškof je Herbert večkrat osebno pregledal vse kraje svoje škofije, spodbujal vernike k čim lepšemu in popolnejšemu življenju, pri tem pa prvi dajal zgled s svojo spokornostjo, molitvijo in dobrodelnostjo. Na njegovo pobudo je bil sezidan velik samostan, opatija v bližini Kölna; bil pa je tudi pobudnik izdaje več bogoslužnih knjig. Na eni izmed številnih vizitacij (službenih obiskov) je zbolel za mrzlico in umrl.