Rodil se je 9. februarja 1274 v kraju Brignoles v Franciji,
umrl je 19. avgusta leta 1297 v rojstnem kraju.
Zavetnik: mesta Valencia
Otrok slavnih prednikov
Pranečaku kralja svetega Ludvika po očetovi strani in svete Elizabete Ogrske po materini strani je bilo svetništvo tako rekoč položeno v zibel. Z vso spoštljivostjo in ponosom je njegova družina gojila spomin na slavna prednika, tako da je njun zgled že kmalu pritegnil tudi mladega kraljeviča Ludvika in v njem zbudil željo, da ju posnema. Rodil se je na dvoru svojega očeta v Provansi, skupaj z bratoma v domači hiši preživljal brezskrbno otroštvo, dokler ni bil njihov oče v vojski zajet in odpeljan v ujetništvo. Aragonski kralj je v zameno zanj zahteval vse tri njegove sinove in večje število plemenitašev. Sedem let so preživeli v ujetništvu v Barceloni; Ludvik je v tem času po bolnišnicah stregel bolnikom in pomagal revežem ter bil reden gost v frančiškanskem samostanu.
Škof kljub lastni želji, da bi slavil Boga v samoti
Tik preden je bil izpuščen iz ujetništva, je prejel tonzuro in nižje redove; s tem se je želel popolnoma posvetiti Bogu. Oče mu je ob vrnitvi domov ponujal tri krone: gospostvo nad pokrajino Anjou, nad Neapljem in Provanso, obenem pa mu tudi že izbral za nevesto majorsko kraljično. Ludvik se je vsemu odpovedal v korist svojemu bratu, sam pa po temeljitem študiju bogoslovja postal duhovnik. Kmalu po posvečenju ga je papež imenoval za škofa v Toulousu, čeprav se je temu upiral, ker je želel uživati mir meniške celice. Gospod je njegovo željo uslišal na svoj način: še mladega, komaj triindvajset let starega, je po trdem delu in bolezni poklical k sebi.
Vir: druzina.si