Rodil se je leta 1040 v kraju Beauvais v Franciji,
umrl je 23. decembra 1115, prav tako v Franciji.
Zavetnik: cerkvenih pravnikov
Zaradi resnicoljubnosti so ga mučili in vrgli v ječo
Plemiški starši so mu omogočili široko izobrazbo, ker je bil bistrega duha. Po šolanju v Parizu je odšel v samostan Le Bec v Normandiji. V prvi službi se je tako izkazal, da so ga poklicali v domači kraj in ga postavili za prošta v samostanu regularnih kanonikov. Že takrat je zaslovel po učenosti, modrosti in svetosti. Papež Urban II. ga je posvetil v škofa in izbral za svetovalca. Ker je glasno ugovarjal nezvestobi kralja Filipa, ga je ta za več mesecev vrgel v ječo. Rim je po več opominih leta 1095 kralja izobčil. Isto leto sta se Ivo in papež Urban II. spet srečala na sinodi v Clermontu, kjer so razglasili prvo križarsko vojno in sprejeli več sklepov v zvezi z reformo Cerkve, ki jih je predlagal Ivo.
Na bolniški postelji ga je obiskal takratni papež
Ivo je vse poskusil, da bi kralja spravil s Cerkvijo, in je pozdravil odslovitev druge žene, kar je leta 1104 omogočilo kralju vrnitev v cerkveno občestvo. Čez tri leta je bolnega Iva prišel obiskat sam papež Paskal II., ko je šel na reformno sinodo v Troyes. Ivo je pozdravil papežev kompromis o investituri v Angliji. Zgodilo se je prav to, kar je Ivo ves čas priporočal v takratnem investiturnem boju: Cerkev naj svobodno izbira škofe in opate, vendar naj se o kandidatih posvetuje z dobromislečimi vladarji, ki imajo pravico, da jim ti ob prevzemu državnih fevdov obljubijo zvestobo v posvetnih zadevah. Misli Iva iz Chartresa so si utirale zmagoslavno pot po Evropi in so bile zdrav temelj za spravo med papežem in cesarjem v Wormsu leta 1122 (wormški konkordat).
Vir: druzina.si