Živel in deloval je v 11. stoletju.
Zaobljuba Bogu
Leta 1097 so se začele križarske vojne. Njihov namen je bil osvoboditi Sveto deželo izpod muslimanske oblasti. Z velikim navdušenjem so se dvignili evropski kristjani, si pripeli na prsi znamenje križa in šli v sveti boj. Ko so pa v Sveti deželi zavladali, so se začeli med seboj prepirati in tudi razuzdano živeti. Tako so sčasoma izgubili, kar so prej z velikim trudom pridobili. Med vitezi, ki so se udeležili križarskih vojn, je bil tudi Bertold iz Kalabrije v Italiji. Pred Antiohijo se je vnela krvava bitka in zmaga se je že nagibala na stran muslimanov. V tej hudi stiski se je Bertold zaobljubil, da bo postal menih, če bo Bog kristjanom naklonil zmago. In res, Bog je zaobljubo sprejel, kristjani so zmagali.
Borni začetki reda
Bertold se je držal svoje obljube. Leta 1156 se je odpravil z desetimi tovariši na goro Karmel, si z njimi postavil blizu votline, kjer je v starih časih po ustnem izročilu bival prerok Elija, borno hišo in začeli so puščavniško življenje. Tako se je začel slavni karmeličanski red. Bertold je bil prvi poglavar. Odlikovali so ga sveto življenje in nenavadne vrline. Bog mu je tudi že za časa življenja naklonil dar čudežev.
Kljub zahtevnosti pravil se je red večal
Karmeličani veljajo že od nekdaj za enega izmed najstrožjih moških redov. Kljub zahtevnim predpisom se je število karmeličanov večalo in v Palestini je nastalo že štirinajst takšnih redovnih družin, ki jim je jeruzalemski patriarh Albert leta 1209 potrdil začasna pravila, stalna pa papež Honorij III. leta 1226. Kmalu nato so zaradi islamske nevarnosti dobili vsi karmeličani ukaz, da zapustijo Sveto deželo. Najprej so se ustavili na Cipru, nato pa je moral vsak oditi v svoj rodni kraj. Tako se je red razširil po Evropi in se od leta 1245 prilagodil predpisom za beraške redove.
Vir: druzina.si