Rodila se je 29. oktobra 1971 v Sassellu v Italiji,
umrla je 7. oktobra 1990 v rojstnem kraju.
Zavetnica: nima posebnega patronata
Dekle, ki je želelo: “Ljubiti, ljubiti vedno, ljubiti vse”
Chiara Badano se je rodila globoko vernim staršem, ki so jo po desetih letih zakona, ko niso mogli imeti otrok, sprejeli kot božjo hči. Bila je zelo priden otrok, tak, kot bi si ga želela vsaka mama. Že iz pisem, ki jih je napisala kot otrok, se je kazalo, da je Chiara zelo velikodušna, polna ljubezni in zaljubljena v Jezusa. Septembra 1980 se je udeležila srečanja deklic iz Gibanja fokolarov in tam odkrila zanjo povsem nov način življenja in razmišljanja. Odločila se je izpolnjevati Božjo voljo v sedanjem trenutku in živeti za Jezusa in po evangeliju. V srednji šoli se je Chiara zelo veliko učila. Imela je veliko prijateljev, mnogim fantom je bila všeč, rada je pela in plesala. Ko ni naredila četrtega letnika, je bila to zanjo huda bolečina, ki je ni mogla takoj izročiti Jezusu, a je kljub temu v svojih težavah prepoznavala Boga. Imela je neizmerno željo, da bi bila celovita osebnost, ki s svojim življenjem podarja drugim svoje odkritje, da je Bog ljubezen. Na peresnici je imela napisano: “Ljubiti, ljubiti vedno, ljubiti vse.”
Popolno sprejetje Božjega načrta
Proti koncu počitnic po četrtem letniku je pri tenisu začutila v rami močno bolečino, ki nikakor ni minila. Izkazalo se je, da gre za bolezen osteogenic sarcoma – eno najresnejših in najbolj bolečih oblik raka. Po prvem posegu in dolgi kemoterapiji je vzkliknila: “Zakaj, Jezus?” A nekaj trenutkov zatem je nadaljevala: “Če to hočeš ti, Jezus, hočem tudi jaz.” Takrat je Chiari Lubich v pismu pisala: “To bolezen mi je Jezus poslal ob pravem trenutku, poslal mi jo je, da bi ga znova našla.” Ko jo je bolezen že priklenila na posteljo, je vsa sijala od sreče, da se bo lahko kmalu srečala z Jezusom. Takrat je vse svoje prihranke podarila v dobrodelne namene in ob tem rekla: “Jaz jih ne potrebujem, imam vse.”
Kljub hudi bolezni je bila neverjetno dejavna
Dve leti se je borila z boleznijo in kljub negibnosti je bila zelo dejavna, bila je v stalnem stiku s prijatelji, spremljala je dejavnosti gibanja fokolarov, pošiljala je razglednice, sporočila, darilca. Eden izmed prijateljev pravi: “Predvsem v času bolezni je bila ona tista, ki me je podpirala, ki je znala najti prave besede in dejanja, da me je opogumila.” Rekla je, naj po smrti ne jočejo za njo. “Odhajam k Jezusu, da začnem drugačno življenje. Ne želim, da bi ljudje na mojem pogrebu jokali, želim pa, da bi z vsem srcem peli.” Pomagala je pripravljati svoj pogreb, ki je bil kot pravo poročno slavje. Staršem je naročila, naj na pogrebu pojeta in si ponavljata: “Danes Chiara Luce vidi Jezusa.”
Vir: druzina.si