Globok čut in ljubezen do bližnjega, predvsem pa izkušnje so Adolfa Kolpinga usmerili v izvrševanje apostolata med revnimi, izkoriščanimi in samim sebi prepuščenimi delavci in rokodelskimi pomočniki.
Čevljarsko delo
Kolping se je rodil v družini, kjer sta bila temelj vzgoje resnicoljubnost in ljubezen. Tako je mladi Adolf hitro občutil željo po sodelovanju z ljudmi. Kot je bila takrat navada na podeželju, so fantje pri trinajstih našli mojstra, ki jih je naučil obrti. Tako se je odpravil v uk k Meuserju, ki ga je vzel za čevljarskega vajenca.
Pot do duhovništva
Kolping si je želel postati duhovnik, to gorečo željo je v sebi močno negoval. Tako mu je ob podpori domačega duhovnika končno uspelo in je s 24 leti končal gimnazijo. Ob tem je imel precej sreče, saj je srečal gospo, ki je bila pripravljena štipendirati njegov študij teologije. Prišel je do cilja: leta 1845 je bil posvečen v duhovnika.
Življenje za delavce
Kolping je z 32 leti začel svojo prvo službo kaplana in učitelja verouka, toda že hitro je spoznal, da to ni njegovo glavno duhovniško poslanstvo. V mestu Elberfelt, kjer je živel, se je dogajala močna industrijska revolucija in ogromno mladih delavcev ni zaslužilo niti za preživetje.
V mestu je tako videl, kako je župnik neke župnije pritegnil mlade v zvezo in jim tako pomagal najti dostojno delo. Ob prestavitvi v Köln je tudi sam zelo hitro ustanovil delavsko zvezo in ob sebi začel zbirati mlade, ki so bili sirote, in delavce, ki so bili prepuščeni milosti in nemilosti ulice. Pomagal jim je tako z izobraževanji kot z iskanjem dela.
Rodil se je 8. decembra 1813 v vasici Kerpen pri Kölnu v Nemčiji,
umrl je 4. decembra 1865 v Kölnu.
Zavetnik: vajencev in rokodelskih pomočnikov ter svetovnega dneva mladih
Beatifikacija: papež Janez Pavel II. ga je 27. oktobra 1991 razglasil za blaženega
Vir: kolping.de
http://www.kolping.de/ueber-uns/adolph-kolping/