Ime: Izhaja iz starovisokonemških besed adal (plemenit) in heit (oseba, postava); gre torej za osebo plemenitega rodu.
Rodila se je leta 931 v Burgundiji v Franciji,
umrla je 16. decembra 999 v Selzu v Franciji.
Zavetnica: nevest, izgnancev, staršev večjih družin, princes, ujetnikov, vdov, vnovič poročenih, žrtev raznih zlorab
Zaročena s šestimi leti
Bila je hči kralja Rudolfa II. Burgundskega in Berte Švabske; s šestimi leti so jo zaročili, s šestnajstimi pa poročili z Lotarjem, sinom lombardijskega kralja Huga. Drugič se je poročila z nemškim cesarjem Otonom I.
Vedno je imenitno oblečena, v rokah drži ali nosi cesarsko krono ali pa jo ima na glavi; pogosto deli miloščino, lahko pa ima v roki še model cerkve ali ladjico, kar naj bi spominjalo na njen beg iz ječe. Goduje16. decembra.
Dobrotnica
Čeprav je bila Adelajda žrtev političnih in gospodarskih interesov tedanjih najvišjih slojev družbe, ko so jo najprej še kot otroka zaročili, pozneje pa zelo mlado tudi poročili, je kmalu postala zgled vsem krščanskim ženam. Neustrašno je skrbela za najbolj na rob potisnjene v družbi, posebej za reveže.
Razdajala jim je denar, jim pomagala in jih tolažila, kjerkoli in kadarkoli je le mogla. Z možem Lotarjem sta bila priljubljena med svojim ljudstvom, a je njuna družinska sreča trajala zelo kratek čas. Po treh letih zakona je namreč Adelajda že postala vdova.
Nasilno zatrta vladavina
Morala bi prevzeti kraljestvo, a se je sovražni mejni grof Berengar dal samovoljno okronati za kralja. Obenem se je želel z njo poročiti, vendar se mu Adelajda ni vdala. Ogorčeni Berengar jo je oropal vsega, jo dal zapreti in mučiti.
Drugi zakon
Njeni privrženci so se obrnili na kralja Otona, nemškega vladarja. Ta je res prišel na pomoč z veliko vojsko in nasilneža Berengarja pregnal. Adelajdi je medtem že sami s služabnicami uspelo pobegniti iz ječe na gradu Garda in se zateči k škofu v Reggio. Tu jo je Oton zasnubil in Adelajda je privolila. V Nemčiji so jo vsi veselo in navdušeno sprejeli.
Dvajset let ju je z Otonom vezala velika in iskrena ljubezen. Leta 962 ju je papež Janez XII. v Rimu okronal in mazilil za cesarja in cesarico. Breme državniških poslov je bilo veliko in težko, saj naj bi Sveto rimsko cesarstvo po svoje pomenilo uresničitev božje države na Zemlji.
Umik
Adelajda v Otonove odločitve kljub temu ni posegala, razen kadar je šlo za vprašanje Cerkve in kulture. Ustanavljala je namreč samostane in zidala cerkve, hkrati pa sodelovala pri prenovi verskega življenja. Po Otonovi smrti je njegov sin Oton II. pod vplivom svoje žene Teofane in tistih, ki cesarice niso marali, dosegel, da se je Adelajda umaknila k bratu v Burgundijo.
Dve vladarici
Pozneje se je z njo pobotal in jo postavil za namestnico v Italiji. Po njegovi smrti pa sta morali zaradi mladoletnega prestolonaslednika prevzeti vodenje države obe ženski: kraljica mati Adelajda in kraljica žena Teofana. Da ne bi bilo sporov, je Adelajda kmalu zapustila dvor, a se pozneje, po smrti Teofane, znova vrnila in prevzela vodenje države.
Ko je Oton II. postal polnoleten, pa se je morala spet umakniti – takrat v samostan Selz v Alzaciji, kjer je tudi končala svoje zemeljsko življenje.
Vir: druzina.si