Rodil se je 22. oktobra leta 700 v Južni Angliji,
umrl je julija leta 787 v Eichstattu v Nemčiji.
Zavetnik: romarjev
Že v ranem otroštvu povsem posvečen Bogu
Prva leta njegovega življenja so bila zaznamovana s hudo preizkušnjo, ko je zaradi bolezni njegovo življenje viselo na nitki. Starši so se v molitvi zaobljubili, da ga posvetijo Bogu, če bo preživel. Morda je tudi to razlog, da sta ga, kot je bilo v tistem času v navadi, komaj petletnega oddala kot oblata v benediktinsko opatijo Waltham. Tu se je Vilibald temeljito izobrazil, pa tudi navdušil za samostansko življenje.
Romanje, vredno filma
A ni ostal v samostanu, saj so mu predstojniki določili drugačno nalogo: poslali so ga na pot v različne kraje, da bi pridobil čim več izkušenj za vzgojiteljsko službo, ki naj bi jo po vrnitvi opravljal. Bil je star dvajset let, ko se je skupaj z očetom Rihardom in bratom Vunibaldom odpravil na pot čez Rokav v Francijo in Italijo. Obiskovali so božja pota in redovniške hiše. Na poti v Rim je oče v mestu Lucca umrl. Z bratom sta v Rimu preživela dve leti in pol ter tam proučevala obrede, pobožnosti in benediktinska redovna izročila. Sledila je razgibana in skorajda pustolovska pot v Sveto deželo, saj so Vilibalda vmes celo zaprli, misleč, da je vohun.
Obnovitelj zgradb in vere
Velja za prvega znanega angleškega romarja v Palestino, dragoceni so zlasti njegovi zapiski oz. potopis. V Italijo se je vrnil leta 729 in pomagal pri obnovi znamenitega, popolnoma propadlega benediktinskega samostana na Monte Cassinu. Po številnih potovanjih se je tako njegova življenjska pot nekoliko umirila, še posebej ko ga je papež Gregor III. na prošnjo sv. Bonifacija poslal v Nemčijo, da bi mu pomagal pri obnavljanju krščanskega življenja. Postal je škof v Eichstättu, tu zgradil prvo stolnico in začel z vsestranskim delom za širjenje Kristusovega nauka.
Vir: druzina.si