Rodil se je 15. avgusta 1195 v Lizboni na Portugalskem,
umrl je 13. junija 1231 v samostanu Arcelli blizu Padove v Italiji.
Zavetnik: Priporočajo se mu za izgubljene stvari, za srečen porod, proti neplodnosti, proti vročici, proti boleznim živine, proti brodolomu, vojnim stiskam, kugi; je zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov, rudarjev; priprošnjikov v vseh potrebah; frančiškanov, Padove in Lizbone.
Želja po mučeništvu ga pripelje do Frančiškovega reda
Oče, vitez Martin, ki je služil na dvoru kralja Alfonza, in mati Marija Terezija Taveira sta mu kmalu umrla, tako da o njegovi zgodnji mladosti ne vemo skorajda ničesar. Petnajstleten je vstopil v samostan redovnih kanonikov sv. Avguština. Želel pa si je večje samote, zato je prosil predstojnike, da so ga poslali v oddaljeno Coimbro, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov. Bil je nekaj časa profesor v samostanu v Bologni, deloval v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen.
Pridigar, ki tudi škofom pove resnico
Poslali so ga v Afriko za misijonarja, a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v porcijunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitlju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih ga je poslušalo do 30.000 ljudi. Kot sv. Frančiška je tudi Antona odlikovala globoka ljubezen do Križanega in Marije; v svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so ti bili navzoči.
Vsakodnevne duhovne vaje
Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pozimi leta 1231 je napisal slavne govore za svetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi v Padovi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih postnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Camposampiero, kjer je govoril množicam iz krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi.
Vir: druzina.si