Rodil se je 28. oktobra leta 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji na Poljskem,
umrl je 15. avgusta 1568 v Rimu v Italiji.
Zavetnik: Poljske, Varšave, Poznana, Lublina, Lemberga in Gniezna; študentov, novincev jezuitskega reda; priprošnjik proti sklepnim zlomom, očesnim boleznim in vročici
Fant, ki se je sramoval vsake kletvice
Oče Ivan Kostka je bil ugleden plemič, senator poljskega kraljestva in vojaški poveljnik. Z ženo Marjeto Dobrin Kryska sta imela pet otrok, štiri sinove in hčer. Najstarejši je bil Pavel, drugi za njim pa Stanislav. Že v otroških letih je bil tako sramežljiv, da ga je kar rdečica oblila, če je le slišal nespodobno besedo. Domača vzgoja k pobožnosti, sramežljivosti in zmernosti je pri sv. Stanislavu Kostki obrodila bogate sadove. Oče je opazil, da ima nadarjeni Stanislav prirojen čut za diplomacijo, zato je sanjal, kako bo nekoč velika osebnost v javnem življenju Poljske. Skupaj z bratom in domačim učiteljem Bilinskim ga je poslal študirat na Dunaj. Tu so vsi trije sprva prebivali v jezuitskem konviktu za plemiče, šolali pa so se v njihovem kolegiju. Stanislavu, ki je že prej gojil posebno pobožnost do Matere božje in se zavzemal za čistost v vseh pogledih, je zavod zelo ugajal; bil je vnet kongreganist in član bratovščine sv. Barbare, ki je gojila češčenje sv. evharistije.
Zaradi velike želje pred očetom pobegnil v Rim
Brat Pavel in učitelj Bilinski sta začela zlorabljati “svobodo”, veseljačiti in se norčevati iz Stanislava, ki je ostal trden in zvest veri in svojim načelom. Velikokrat je bil pretepen, zlasti kadar sta ga veseljaka pozno ponoči našla v kotu sobe pri molitvi. Te razmere so na njem pustile posledice, tako hude, da so vsi pričakovali, da bo podlegel bolezni. Po čudežu pa je ozdravel in začel razmišljati o vstopu v jezuitski red. Tu pa je naletel na veliko oviro: ker so se avstrijski in nemški jezuiti bali nasprotovanja in zamere njegovega vplivnega očeta, je moral na priporočilo Petra Kanizija oditi v Rim. Preoblečen v preprostega kmečkega fanta se je izmuznil bratu, ki ga je zasledoval, in bil po dolgi poti in zapletih konec oktobra leta 1567 sprejet v noviciat pri sv. Andreju na Kvirinalu v Rimu. Šele tu je resnično zaživel, a ne za dolgo. Pogumno je kljuboval nasprotovanju očeta, ki mu je grozil z ječo, a si obenem tudi “izmolil” bolezen in smrt.
Vir: druzina.si