“Mislim, da bo mojo mamo preplavil ‘saudade’, ko bom umrla. Ampak, stric, mene ni strah umreti. Jaz nisem rojena za to življenje”Saudade – hrepenenje, sladko-grenko hrepenenje, za katero govorci portugalskega jezika pravijo, da je to edinstvena beseda in je ne pozna noben drug jezik na svetu.
Morda ji je v slovenščini še najbližje nekaj med hrepenenjem in domotožjem. In vendar je naše hrepenenje obrnjeno v prihodnost, domotožje pa je ozko usmerjeno na dom. Saudade je čustvo, ki zaobjema tudi preteklost in se nanaša na karkoli, kar osvoji srce tako močno, kot ga lahko osvoji ljubljeni dom.
Preberite še:
Zdravniki so ji rekli, da ni normalna
In kako je beseda saudade povezana z dojemanjem smrti pri 11-letni deklici?
Rogério Brandão, zdravnik iz Brazilije, kot onkolog deluje že več kot 30 let. Utrjen je od vsega hudega, čemur je vsak dan priča, “podplat je koža čez in čez postala”, bi lahko rekli.
A kljub temu zase zatrjuje, da je ob dramah, ki so jih preživljali njegovi pacienti, rasel in se spreminjal. Prepričan je, da svojih resničnih meja ne poznamo, vse dokler – ujeti v preizkušnjo – ne odkrijemo, da gremo lahko še bistveno dlje.
Svojo poklicno pot je Brandão začel v bolnišnici za onkologijo Hospital do Câncer de Pernambuco v Braziliji. Zelo ganjen se spominja časov, ko se je tam vključil v ambulanto za pediatrijo.
Ob svojih malih bolnikih se je navdušil za otroško onkologijo. Skupaj s svojimi pacienti je izkušal njihove drame. Odkrito priznava, da je po rojstvu svoje prve hčerke začel postajati vse bolj strahopeten, ko je od blizu gledal trpljenje otrok – teh nedolžnih žrtev raka.
Preberite še:
Kaj ljudje na smrtni postelji najbolj obžalujejo
Enajstletna bolnica
Občutek strahu je rasel vse do dneva, ko je srečal pravega malega angela. “Ta angel,” pripoveduje, “je prišel v podobi deklice. S komaj 11 leti je že bila kot ustrojena zaradi dveh dolgih let različnih zdravljenj, testiranj, injekcij in vseh drugih neprijetnosti, ki jih s seboj prinese zdravljenje s kemo- in radioterapijo.”
Spominja se, da pri svojem malem angelčku, kot jo je imenoval, nikoli ni videl, da bi omagoval in obupoval. Že res, da jo je večkrat videl jokati, tudi strah je zaznal v njenih očeh. Vendar gre za popolnoma človeško doživljanje.
Preberite še:
Znate pomagati prijatelju v stiski, ne da bi ga še bolj prizadeli?
“Nisem bila rojena za to življenje”
Nekega dne je v bolnišnico prišel bolj zgodaj kot običajno. V sobi je deklico našel samo. Povprašal jo je po materi. Dekličin odgovor je bil tako nenavaden, da še danes ne more ponoviti njenih besed, ne da bi ta trenutek podoživljal globoko ganjen.
“Stric,” mu je rekla, “veš, moja mama gre včasih iz sobe, da na hodniku skrivaj joka. Ko bom umrla, mislim, da bo mamo preplavil saudade. Ampak mene ni strah umreti, stric. Jaz nisem bila rojena za to življenje!”
Poskušal je izvedeti: “Draga moja deklica, kaj pa tebi pomeni smrt?”
Prebujenje v resničnem življenju
“Glej, stric, ko smo majhni, gremo včasih spat v posteljo mamice in očka in naslednji dan se zbudimo v svoji postelji, a ne?” Ob tem se je spomnil na svoji lastni hčerki, ko sta bili stari med dvema in šestimi leti in je z njima tudi sam počel natančno to.
Majhna bolnica je dejala še: “Torej, enako je s smrtjo. Nekega dne bom zaspala in moj Oče me bo prišel iskat. Zbudila se bom v njegovi hiši, v mojem resničnem življenju.”
Presenečen je ostal brez besed. Prizna, da ni vedel, kaj naj odgovori. Bil je šokiran nad modrostjo, katere rast je pospešilo trpljenje, ter nad pogledom in duhovnostjo tega otroka.
Dodala je: “In mojo mami bo preplavil saudade.”
Brandão se je na vso moč trudil skriti solze in težko se je izognil skoraj hlipajočemu glasu. Vprašal je: “In kaj saudade pomeni tebi, draga moja deklica?” “Saudade je ljubezen, ki ostane!” je odvrnila.
Preberite še:
Izčrpanemu duhovniku je Bog poslal neverjetno znamenje
Angelčkova dediščina
Danes ima Brandão že krepko čez 50 let. A prizor ostaja živ in postavlja izziv vsakomur, ki bi si ga upal sprejeti: “Naj mi pove, če kdo lahko, boljšo, pravilnejšo in preprostejšo definicijo za saudade, kot je: ljubezen, ki ostane!”
Njegov angelček je že davno odšel. Kot dekličina dediščina mu je ostala močna lekcija, ki mu je pomagala izboljšati življenje, ga naredila bolj človeškega v odnosu do svojih pacientov in ga izzvala, da je znova premislil in postavil sistem vrednot.
“Ko se znoči in je nebo jasno, vidim migetati zvezdico. Takrat pokličem svojega angelčka, ki se svetlika in žari na nebu. Zamišljam si jo kot migetajočo se zvezdo, ki utripa in se svetlika na nebu, v svojem novem večnem domu.”
In se zahvali, da je smel doživeti lepoto njenega življenja, zahvali se za lekcije, ki jih je prejel od nje, in za pomoč, ki mu jo je dala s svojim zgledom. In kako lepo, da obstaja saudade! Ljubezen, ki ostaja, je večna.
