Aleteia

Jacques Fesch – morilec, ki bo morda postal svetnik

JACUQES FESCH
AFP
Deli

Ropar, ki je ubil policista, a se je v zaporu spreobrnil

Sedemindvajsetletni Jacques Fesch je imel majhno hčerko in ženo, s katerima je hotel preživeti vse življenje. Vedel je, da to po zadnjih dogodkih ni bilo več mogoče. Čakal je na izvršitev smrtne kazni zaradi umora policista.

Tri leta pred tem je s prijateljema oropal menjalnico v Parizu. Ko je s plenom bežal po ulicah, se je za njim pognal policist. Jacques je streljal. Ni razmišljal, kaj počne – en sam trenutek je prinesel niz tragičnih posledic. Policist je na kraju zločina umrl, Jacques pa je kmalu zaslišal izrek sodbe: kriv, giljotina.

Maščevalni Bog

Jacques je odraščal v razbiti družini. Bil je vzgojen v veri, a jo je zgodaj opustil. V sebi je nosil podobo oddaljenega in maščevalnega Boga. Po prihodu v zapor je duhovnika takoj obvestil, da ne veruje in da si – lepo povedano – ne želi nikakršnega spreobračanja.

Med sodnim procesom so mu dodelili odvetnika, globoko vernega kristjana, ki v Jacquesu ni videl le stranke, ampak predvsem človeka. Pogovori z njim – in pozneje z zaporniškim kaplanom – ter zavedanje, da mu je zunanja svoboda za vselej odvzeta, so ga streznili, da se je zamislil nad svojim življenjem in se spreobrnil.

To se ni zgodilo čez noč: izkrivljeno podobo Boga sta le počasi nadomeščali podobi nemočnega dojenčka v jaslih in nedolžnega, ki trpi na križu.

JESUS
Randy | CC BY 2.0

Svoboda za rešetkami

Nekaj mesecev pred izvršitvijo smrtne kazni je Jacques začel pisanje dnevnika v obliki pisem, ki jih je naslovil na svojo šestletno hčerkico Veronique. Ni je smel videti, ni se je mogel dotakniti.

Neučakano je pričakoval pismo s pramenom njenih las. Ker je ni mogel vzeti v naročje in se igrati z njo, ji je pošiljal risbe zabavnih živali in rož. Še dva tedna pred smrtjo je narisal metuljčka zanjo.

V pismih je spregovoril o svoji duhovni poti in delu s seboj, ki so ga zaznamovali boji za zvestobo v malem. Čeprav je že vedel za datum usmrtitve, se je, da bi vadil svojo voljo, odpovedal cigaretam in čokoladi.

Pisma izžarevajo njegovo veselje in upanje ter razkrivajo, kako zelo se je trudil, da je za rešetkami ostal svoboden človek.

Kako težko je umiranje!

V ponedeljek, 30. septembra 1957, v poznih večernih urah, je z besedami “Čez pet ur bom videl Jezusa!” začel svoj zadnji vpis v dnevnik.

Nadaljeval je: “Četrt čez enajst. Čakam. Ure tečejo počasi in vsakič, ko udari, si govorim, da imam manj časa. Molim. /…/ Kljub vsemu sem poln moči in ohranjam trezno glavo. Vsake toliko se me loti domišljija in moram paziti, da me ne odpelje predaleč. Kako težko je umiranje! /…/ Nasvidenje vsem. Bog vas blagoslovi!”

pixabay

Drugi Dobri razbojnik?

Jacquesova hči Veronique je privolila v objavo očetovih pisem. V njih obljublja, da jo bo z molitvijo vedno spremljal iz nebes, se ji opravičuje, da fizično ne more biti z njo, in ves čas ponavlja, da jo ima rad.

Po smrti je Fesch kmalu postal neuradni zavetnik zapornikov. V njegovih zapisih najdejo sebe – najprej svoj strah, jezo in občutek zapuščenosti. In zatem droben žarek upanja. Morda pa ima Jacques prav? Morda pa lahko ostaneš svoboden kljub rešetkam? Morda res ne obstaja greh, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti?

Leta 2011 je bil končan škofijski postopek za Jacquesovo beatifikacijo. Če ga razglasijo za blaženega in potem svetnika, ne bo prvi tak primer v zgodovini. Navsezadnje je Nekdo že pred dva tisoč leti obljubil dobremu razbojniku, da bo prištet k svetnikom in še istega dne z Njim v raju.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja AleteiePrevedel in priredil Rok Pogačnik.

Tags:
svetnik
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.