Bilo je pred desetimi leti, ko sva z možem pričakovala svojega prvega otroka. Najbrž ni staršev, ki si ne bi svojega prihajajočega otroka zamišljali kar najbolj idealno, še posebej, če gre za prvega. Materinske šole, knjige o dojenčkih in vzgoji ter drugi mediji vse to podpirajo.
Preberite še:
Tole papež Frančišek svetuje mamicam
Pričakovanje prvega otroka je pričakovanje idealnega dojenčka
Tako sva seveda tudi midva pričakovala idealnega dojenčka. Triinpolkilogramskega, pol metra dolgega, z velikimi okroglimi lički, rojenega natanko na predvideni datum poroda ali pa vsaj zelo blizu tega dne. Pripravljala sem se na lep, miren, neboleč porod. Da je imel najin sin predvideni datum poroda natanko na dan, ko goduje njegov svetnik – ime zanj sva izbrala pred mnogo leti, ko sva bila še fant in dekle in sva se pogovarjala o prihodnosti – je bilo za naju seveda dodatno znamenje.
Preberite še:
Dvojni božični čudež za Nicka Vujičića
Rojstvo nedonošenčka je udarilo kot strela z jasnega
A zgodilo se je drugače. Najin sin Justin ni prišel na predvideni datum poroda, niti teden prej, ampak se je rodil z urgentnim carskim rezom dva meseca pred rokom. Zaradi zapleta v nosečnosti je bil to edini izhod in Bogu hvala zanj, ker naju s sinom sicer najbrž ne bi bilo več na svetu.
Dva meseca prezgodaj rojeni dojenček seveda nima treh kilogramov in pol, niti pol metra. To ni dojenček, ki ga po treh dneh bivanja v porodnišnici odneseš domov in se z njim “crkljaš”. Najin nedonošenček je ob rojstvu tehtal slab kilogram in pol. Resnično so mere nedonošenčkov bolj podobne kakšnim igračkam kot pa resničnim dojenčkom.
Rojstvo nedonošenčka ni romantičen dogodek, pri katerem lahko po porodu delaš utrujene, a slepeče srečne selfije. Prezgodnji porod je ponavadi nepričakovan dogodek, ki ga spremlja veliko skrbi, strahov, bolečine in je popolnoma neznan položaj. Sama sem se prve dni po porodu počutila, kot da se vse skupaj ne bi dogajalo meni, kot da bi gledala film, depresiven film, za katerega bi si želela, da se čim prej konča.
Preberite še:
Jezusova strastna ljubezen – revolucija za žensko srce
Preberite še:
Poglejte, kako so se božiča veselili Peter Opeka in njegovi Malgaši
Preprosto nisem mogla dojeti, da se je moja nosečnost tako končala. Žalovala sem za trebuhom, normalnim iztekom nosečnosti, žalovala za zdravim dojenčkom, ki bi moral imeti normalen prihod na ta svet. Najin kot filigranska igračka droben, shiran nedonošenček pa je bil v inkubatorju, priključen na številne cevke in aparature, ki so merile njegove vitalne znake, mu dovajale kisik, zdravila, hrano in ostalo. Marsikateri nedonošenček namreč potrebuje medicinske posege, ki mu omogočijo, da sploh preživi.
Z (za)upanjem do srečnega konca
Spominjam se, da se tudi po nekaj prvih dneh, ko so se sinove dihalne stiske umirile, ko je začel pridobivati težo in ko so mi zdravniki rekli, da kaže dobro, nisem mogla sprostiti in zgolj zaupati. Kot da bi se bala, kaj bo z mano, če se sinu kaj zgodi in če se mi razblini mehurček upanja. Zdelo se mi je, da česa takega ne bi preživela.
Zato sem živela napol v stalni pripravljenosti: “kaj pa če”. Z možem sva v tistem obdobju vsak dan skupaj molila za sinovo zdravje, da bi lahko kmalu šel iz porodnišnice domov in da bi zaživeli normalno življenje. Po dobrem mesecu bivanja na intenzivni negi za nedonošenčke sva Justina tudi zares lahko odnesla domov, tako da je bil doma pravzaprav že mnogo dni pred svojim godom. Vsako leto se udeležim svete maše na god njegovega zavetnika in se mu zahvalim za priprošnjo, da je živ in zdrav fant.
Vsem tistim, ki se morda spopadajo z negotovostjo, strahom ali bolečino ob prezgodnjem rojstvu otroka, pa bi v teh prazničnih dneh zaželela veliko upanja, moči in božjega blagoslova v njihovi preizkušnji.
Preberite še:
Molitev za ženske, ki ne morejo zanositi
